zgodba
Dansko podeželje v mesecih pred božičem. Lucas, nedavno ločeni štiridesetletnik, je vzgojitelj v vrtcu, kjer ga otroci obožujejo. Prosti čas preživlja v družbi dobrih prijateljev v krajevnem lovskem klubu. Nekega dne pa hči njegovega najboljšega prijatelja ravnateljici vrtca pove nekaj, kar bi lahko nakazovalo spolno zlorabo. Nepremišljene besede majhne deklice Lucasovo življenje v trenutku obrnejo na glavo. Laž se širi kot virus, panika in nezaupanje kmalu uideta izpod nadzora. Tesno povezano skupnost zajame množična histerija, Lucas pa se je prisiljen podati v samoten boj za svoje življenje in dostojanstvo.
Lov, ki ga številni kritiki opevajo kot najboljši film Thomasa Vinterberga po njegovi mednarodni senzaciji Praznovanje (Festen), je napeta psihološka drama o moči laži ter uničujočih posledicah krive obtožbe. Nagrada za najboljšega igralca v Cannesu in Evropska filmska nagrada za najboljši scenarij.
iz prve roke
»Neke temne zimske noči leta 1999 je nekdo potrkal na moja vrata. Zunaj v snegu je z dokumenti v roki stal priznan danski otroški psiholog in razgreto razlagal nekaj o otrocih in njihovih fantazijah. Govoril je o pojmih, kot je npr. ‘potlačen spomin’, in še bolj vznemirljivo, o svoji teoriji, da je ‘misel virus’. Nisem ga spustil v hišo. Nisem prebral dokumentov. Šel sem spat. Deset let kasneje sem potreboval psihologa. Poklical sem ga in iz nekakšne zapoznele oblike vljudnosti prebral dokumente. Bil sem šokiran. Fasciniran. In vedel sem, da je to zgodba, ki mora biti povedana. Zgodba o sodobnem lovu na čarovnice. Lov je plod teh branj. /…/ Zlorabe se seveda dogajajo – o tem sem že posnel film. Vendar mislim, da obstaja še ena nevarnost, ki zahteva nove žrtve. To niso le ljudje, ki so obtoženi nečesa, česar niso storili, ampak tudi otroci, ki odraščajo v prepričanju, da so žrtve. /…/ Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo narediti film, ki bi bil antiteza Praznovanju.«
– Thomas Vinterberg, režiser in soscenarist
portret avtorja
Thomas Vinterberg (1969, Kopenhagen) je s kratkim filmom Sidste omgang leta 1993 diplomiral na Danski filmski akademiji. Leta 1995 je skupaj z Larsom von Trierjem spisal manifest slovite danske Dogme 95. Po njenih zapovedih je tri leta kasneje posnel prvi film tega gibanja, Praznovanje (Festen). Delo je doživelo izreden uspeh in pobralo številna mednarodna priznanja, vključno s posebno nagrado žirije v Cannesu. Vinterberg je režiral dva filma v angleškem jeziku: apokaliptično znanstvenofantastično ljubezensko zgodbo Vse za ljubezen (It’s All About Love, 2003) z Joaquinom Phoenixom, Claire Danes in Seanom Pennom ter Drago Wendy (Dear Wendy, 2005) po scenariju Larsa von Trierja. Njegov Submarino se je leta 2010 uvrstil v uradni program Berlinala.
kritike
»Lov, ki bo nedvomno obveljal za enega najpomembnejših in najbolj kontroverznih filmov leta, je inteligentna in vznemirljiva analiza danske družbe, ravno tako nepopustljiva kot Praznovanje, s katerim se je režiser Thomas Vinterberg prebil na mednarodno prizorišče. /…/ Vinterberg tako kot v Praznovanju neusmiljeno razkriva hinavščino za nekaterimi izmed najbolj skrbno negovanih družbenih idealov dežele, predvsem tesnimi vezmi skupnosti, svetostjo družinskega življenja in nedolžnostjo otroštva. /…/ Lov, vrhunsko zrežiran film, ki ga poganja izjemna igralska zasedba /…/, je eno najbolj vznemirljivih in najmočnejših doživetij leta.«
– Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Lov je bravura filmskega ustvarjanja – ekonomična, intenzivna in zelo dobro odigrana. /…/ Mož, po krivici obdolžen zlorabe otroka, je sodobni ekvivalent tistih krivično obtoženih čarovnic v filmih in dramah, kakršni sta Noč čarovnic (The Crucible) in Dan jeze. Razlika je v tem, da se brani – in poleg tega ima glede svojih težav smisel za humor. Vinterberg pripoveduje Lucasovo zgodbo s silovitostjo in nepopustljivo ironijo, in za nameček doda celo svoj značilni citat Bergmanovega filma Fanny in Alexander. Rezultat je film, ki je kljub svojemu ambivalentnemu koncu veliko bolj veder, kot bi lahko pričakovali.«
– Geoffrey Macnab, Sight & Sound
»Vinterberg je s svojim novim filmom, nedvomno najboljšim po Praznovanju, resnično uprizoril veličasten povratek. Film priča o njegovem izrednem daru za mučne kolektivne drame; je neposreden, prepričljiv, zgrajen in zrežiran z natančnostjo in neustavljivo energijo, a hkrati izjemno subtilen in niansiran. /…/ Lov s svojim prikazom množične histerije in njene okrutne anti-logike spominja na Peckinpahove Slamnate pse in von Trierjev Dogville. Vrača pa se seveda k temi Praznovanja: kako se lahko družina in skupnost, ki veljata za branika pred kaosom in nesrečo, obrneta sami proti sebi. Mikkelsenov nastop je skrajno prepričljiv in verodostojen; z njim v središču postane Lov neznosno napeta drama/triler. /…/ Lov in uporabljeno orožje prikličeta v spomin izjavo Čehova o tem, kaj naj bi se zgodilo s puško, ki se pojavi v prvem dejanju. A v resnici je to, kar se zgodi, veliko bolj zanimivo in kompleksno; Lucasovo končno srečanje s tožiteljem in sklepni trenutki filma so resnično prevzemajoči.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Vinterbergov Lov je prav tiste vrste koherentna, dobro zgrajena drama, kakršno so od režiserja mnogi težko pričakovali vse od njegovega preboja s Praznovanjem leta 1998. /…/ Lov je učinkovito grozljiv prikaz zelo sodobnega problema.«
– Nick James, Sight & Sound
»Langov Bes (Fury, 1936) za 21. stoletje.«
– Matic Majcen, Ekran
»Ko Vinterberg postavi ogledalo družbi, gre zares. Mojstrstvo v vseh elementih.«
– Neva Mužič, ‘Najboljši filmi leta 2012’, Ekran
»Vinterbergov najboljši film po Praznovanju je vznemirljiva psihološka drama, zgrajena na srh zbujajočem nastopu Madsa Mikkelsena.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter
»Lov je ob Ljubezni (Michael Haneke) verjetno film leta. Tako prefinjeno boleče in pretresljive analize danske družbe že dolgo nismo videli, Vinterberg je brezkompromisen, neposreden in nagovarja gledalca z vsakim kadrom /…/. Pri tem mu v veliki meri poleg igralske zasedbe pomaga tudi izjemna fotografija Charlotte Bruus Christensen, ki daje filmu posebno ozračje s svojo subtilno igro svetlobe in sence. Ogled obvezen.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Lov zveni kot neke vrste črni scenarij zablod našega časa, pomembno svarilo pred impulzivnimi, nereflektiranimi čustvenimi reakcijami in prehitrim sklepanjem v situacijah, ki ogrožajo naše najvišje vrednote. Drzne si odpreti nekatera pomembna, danes skoraj bogokletna vprašanja glede tega, kako histerično ščitimo svoje otroke, in opozarja, da nas lahko pri tem mimogrede zanese predaleč. To pač ne koristi nikomur – žrtev Lova namreč ni le Lucas, ampak tudi deklica, ki v afektu nekaj blekne in potem zaman prepričuje odrasle, da si je vse skupaj izmislila. Otroci kdaj pa kdaj tudi lažejo.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Thomas Vinterberg se z Lovom vrne k tematiki svojega slavnega Praznovanja, prvega filma gibanja Dogma 95, a kamero tokrat postavi v povsem drugačno perspektivo. /../ Vinterberg s to zgodbo in nepričakovanim koncem, z natančno kamero in odlično igro cele zasedbe, v kateri izstopa Mads Mikkelsen, postavi ogledajo sodobni družbi, predvsem v idealiziranih, majhnih in integriranih okoljih.«
-Igor Harb, Vikend
»Filmska mojstrovina, ki v dobesednem in prenesenem pomenu zrcali stanje sodobnega Zahoda, v gledalcu pa vzbudi tesnobo, ki vzklije iz razmisleka o tem, kako bi v protagonistovi koži ravnali sami.«
– Lucija Šuštar, Planet Siol