zgodba
Jean je priložnostni revolucionar, ki uživa lagodno meščansko življenje s soprogo Annie, upokojeno psihiatrinjo. Albert je bonvivan, poročen z energično Američanko Jeanne, nekdanjo profesorico filozofije. Claude je neutrudni ženskar, ki se zadnja leta druži predvsem s prostitutkami. Pet dolgoletnih prijateljev, pet različnih značajev. Vsak od njih se po svoje spopada s težavami poznejših let, a ker jih misel na dom za ostarele ne navdušuje, se uprejo in odločijo, da bodo zaživeli skupaj. Da bi si olajšali vsakdanje življenje, najamejo mladega študenta etnologije Dirka … in čudovita avantura se lahko začne.
Peterica igralskih veteranov z Jane Fonda na čelu se težavam poznejših let postavi po robu z dobrim vinom, dobro hrano, živahnim humorjem in osvežujočo iskrenostjo. Uradni zaključni film festivala v Locarnu je komična drama o vprašanju, ki ga le redko slišimo med starejšimi: »Kaj ko bi živeli vsi skupaj?«
zanimivosti
Gre za prvi francosko govoreči film Jane Fonda po Vse gre dobro (Tout va bien) Jean-Luca Godarda iz leta 1972.
iz prve roke
»Vedno sem sanjal o tem, da bi zbral legendarne igralce v ansambelskem filmu o družini in prijateljstvu. Še posebej me je zanimala družbena tematika odvisnosti starejših, ki se je filmi le redko dotaknejo. Ko sem začel pisati scenarij, sem imel v mislih svojo prababico in pradedka ter pešanje njunega zdravja, ki sem mu bil priča v najstniških letih. Moji stari starši takrat niso bili pripravljeni in niso prav dobro vedeli, kako skrbeti zanju. To me je navdihnilo, da sem napisal zgodbo o skupini prijateljev v poznejših letih, ki se odločijo za skupno življenje. /…/ Naslov mi je všeč, ker je pozitiven in hkrati negotov. Na njem je nekaj utopičnega, kot bi prihajal iz sedemdesetih. Čeprav so nam sanje tistih let in ideja o skupnem življenju, ki je tedaj povezovala mlade, danes daleč, se mi je nenadoma zazdelo, da bi bilo lepo, če bi ista zamisel v današnjem času združila tiste malo manj mlade. /…/ Rad bi delal izvirna dela, ki bi bila hkrati priljubljena pri občinstvu. Svoje filme vidim kot izmenjavo z gledalci. Mislim, da se ti ne bodo ustrašili zgodbe o starih ljudeh, ampak jim bodo njihova prijateljstva in hrepenenja zbudila zanimanje. Poleg tega lahko med razmišljanjem o teh vprašanjih hkrati uživajo v komični plati filma. V Franciji hočejo vedno ločevati med komercialnim in umetniškim filmom, a sam se izogibam tovrstni kategorizaciji.«
– Stéphane Robelin, režiser in scenarist
portret avtorja
Stéphane Robelin se je s filmom začel ukvarjati v devetdesetih letih. Režiral je kratkometražce, snemal dokumentarce za francosko nacionalno televizijsko postajo France 2, leta 2004 pa posnel svoj prvenec Real Movie. Kaj ko bi živeli vsi skupaj je njegov drugi celovečerec.
kritike
»/…/ Quel plaisir! Kaj ko bi živeli vsi skupaj je prijetno, poglobljeno in živahno razmišljanje o tem, kako se z dostojanstvom in ponosom postarati v teh žalostnih časih, ko so starejši državljani postali le točka na političnih agendah.«
– Rex Reed, New York Observer
»/…/ dobro odigran in zrežiran film /…/ ter prijeten način, kako preživeti popoldne v družbi starih profesionalcev v odlični formi.«
– Ernest Hardy, The Village Voice
»Kaj ko bi živeli vsi skupaj je ravno tiste vrste film, kakršnega pri hollywoodski produkciji mnogi pogrešajo.«
– Stanley Kauffmann, The New Republic
»Komedija, ki poruši vse tabuje o starosti.«
– Etienne Govignon, Le Figaroscope