zgodba
V stanovanjskem bloku pod luksuznim smučarskim središčem v švicarskih Alpah živi dvanajstletni Simon s svojo starejšo sestro. Skrb za vsakdanji kruh je prepuščena fantu, saj nepredvidljiva Louise ni sposobna obdržati zaposlitve. Simon se vsak dan z gondolo odpelje navzgor, v bleščeči svet zimskega letovišča, kjer krade opremo premožnim turistom, da bi jo prodal okoliškim otrokom v dolini. S temi malimi tatvinami uspe preskrbeti svojo družinico, a ko se spajdaši s pokvarjenim britanskim sezonskim delavcem, pozabi na meje in se kmalu znajde v nevarnih vodah …
Film, ki mu je žirija Berlinskega festivala z Mikom Leighom na čelu podelila srebrnega medveda, je pravljica o odraščajočem fantu in njegovi neusahljivi potrebi po ljubezni ter obenem tankočuten razmislek o protislovjih sodobne družbe.
iz prve roke
»Pri vseh svojih filmih izhajam iz lokacije. V svoji okolici najdem velik navdih. Film moram čutiti, šele potem lahko začnem pisati scenarij. /…/ Odraščala sem ob vznožju Jurskih gora in vožnja z gondolo na smučišče je bila za nas nekaj vsakdanjega, smučanje je bilo del našega življenja. Tam je bil tudi neki fant, ki je pogosto prihajal smučat sam, medtem ko smo bili mi vedno v skupini. Zelo slabo je smučal, a po strmini je drvel kot nor, kot bi bil omamljen od hitrosti in nevarnosti. Dejstvo, da je ‘tam gor’, mu je bilo očitno v strašansko zadovoljstvo. Ta fant je pritegnil mojo pozornost in kasneje sem izvedela, da so mu prepovedali vstop v restavracije, ker naj bi kradel gostom. Svetovali so nam, naj se ga izogibamo in pazimo na svoje stvari. Mene pa je ta mali tatič še naprej fasciniral, morda zato, ker ni sodil v to okolje, ker ni pripadal družbenemu sloju, ki si lahko privošči smučarsko opremo in vozovnice. /…/ [Z Agnès Godard] sva želeli ustvariti pravljično vzdušje, nekaj takega kot v Palčku Tomu [Le Petit Poucet] Charlesa Perraulta, in se izogniti prikazovanju bede in revščine. /…/ V meni se srečujejo različni evropski vplivi in mislim, da se to odraža pri mojem delu. Protestantski duh mojega očeta mi narekuje jedrnatost, ekonomičnost in osredotočanje na bistvo. Poleg tega me navdihujejo francoski filmski ustvarjalci, kot sta Pialat in Eustache.«
– Ursula Meier, režiserka in soscenaristka
portret avtorice
Ursula Meier (1971, Besançon, Francija) je študirala filmsko in televizijsko režijo na Institut des Arts de Diffusion v Belgiji. Njen diplomski film Le Songe d’Isaac je bil leta 1994 nominiran za oskarja za najboljši kratki film. Po študiju je kot asistentka sodelovala pri dveh filmih Alaina Tannerja ter zrežirala nekaj odmevnih kratkometražcev. Leta 2002 je uspešno debitirala s celovečercem Des épaules solides, ki ga za serijo Masculin Féminin posnela po naročilu televizijske hiše Arte. Film je dosegel mednaroden uspeh, a odločilen preboj ji je prineslo leto 2008, ko je bil njen drugi celovečerec Dom (Home) premierno prikazan v sekciji Teden kritike na festivalu v Cannesu. Film o čudaški družini, ki živi poleg zapuščene avtoceste, je kasneje prejel tri Švicarske filmske nagrade, tri nominacije za nagrado cezar in bil izbran kot uradni švicarski kandidat za oskarja. V vlogi matere in očeta sta nastopila Isabelle Huppert in Olivier Gourmet, v vlogi enega izmed njunih otrok pa mladi Kacey Mottet Klein. Prav z njim v mislih se je Ursula Meier lotila pisanja scenarija za svoj tretji celovečerec, Otrok iz zgornjega nadstropja.
kritike
»Otrok iz zgornjega nadstropja je topla, dramatična in poetična študija ganljivega, čudovito občutenega razmerja, izvirno in domiselno umeščenega v smučarsko središče. Inteligentna študija bogastva in revščine, ki jo je briljantno napisala in zrežirala Ursula Meier. Odlikuje jo odlična igra Lée Seydoux in Kaceyja Motteta Kleina.«
– Mike Leigh, predsednik žirije Berlinskega filmskega festivala
»Izvrstno odigrana in zrežirana drama o dveh plateh sodobne Evrope in njunem trčenju, z enim najbolj nepozabnih koncev nedavne filmske zgodovine.«
– žirija za nagrado FIPRESCI na 23. Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu
»Otrok iz zgornjega nadstropja kritično motri švicarsko družbo in brezkompromisno ruši mit o deželi, kjer se vsem njenim prebivalcem cedita med in mleko. /…/ Čeprav smo po odličnem prvencu od njenega novega dela veliko pričakovali, je [Ursula Meier] z Otrokom iz zgornjega nadstropja ta pričakovanja ne samo izpolnila, pač pa tudi presegla.«
– Denis Valič, Pogledi
»Otrok iz zgornjega nadstropja nikakor ne sodi med moralke mehkega srca. Ta suvereni celovečerec scenaristke in režiserke Ursule Meier, postavljen v osrčje mogočnih švicarskih Alp, ponuja neolepšan in trezen pogled na življenje otroka, katerega potreba po bližini je ravno tako odločilna za njegovo preživetje kot postani ukradeni sendviči, ki sestavljajo njegove neredne obroke.«
– Emma Myers, Film Comment
»Osupljiva meditacija o skrivnostih, lažeh in moralnih obvezah.«
– David Ansen, Newsweek
»Napeti esej Ursule Meier o ekonomski in psihološki revščini sredi izobilja /…/.«
– Olaf Möller, Film Comment
»Mojstrski anti-domovinski film, za katerega je Ursula Meier našla nepozabne podobe alienacije. Izjemen art-house film.«
– Christian Jungen, NZZ am Sonntag
»Nič ni podano naravnost, režiserka pa pusti zgodbi čas, da se razvije in skozi podrobnosti gradi svojo študijo značajev. Ti detajli govorijo sami zase in izrišejo sliko odraščajočega otroka, njegovo osamljenost in ranljivost.«
– Špela Standeker, Dnevnik
»Preprost film z močno zgodbo.«
– Kaja Sajovic, MMC RTV SLO
»Ursula Meier je prav v slikanju teh dveh, skoraj ločenih svetov, tistega zgoraj, bogatega in brezskrbnega, ki se vedno kopa v soncu, in tistega spodaj, ujetega v senco in mrežo številnih socialnih problemov, preprosto odlična. A domiselna umestitev zgodbe še zdaleč ni edina odlika njenega filma, pa čeprav ne gre spregledati tega, da z vpetostjo zgodbe med ta dva (s prepadom ločena) svetova Meierjeva gledalcu hkrati razkrije tudi veliko razslojenost znotraj švicarske družbe, s čimer učinkovito razgradi mit Švice kot harmonične dežele obilja. Celotno delo je prežeto s to dvojnostjo in z njo se režiserka učinkovito in prepričljivo poigra še pri zasnovi likov. Tudi Simona in Louise namreč opredeljuje neka dvo-ličnost, dejstvo, da imata dva obraza: tistega, ki ga kažeta družbi, in tistega, ki obstane, ko vse druge maske popadajo na tla.«
– Denis Valič, Pogledi
»Njej torej niti denar nič več ne pomeni ali vsaj ne toliko kot malemu Simonu, ki je verjel, da si z njim lahko kupi iluzijo družine in srečnega otroštva. Ker je takšno iluzijo pač videl že uresničeno tam zgoraj v bogataškem “rajskem vrtu”. Kot otrok pa ne ve še tega, da je “tam spodaj” to lahko le iluzija, ki nujno razpade. In Otrok iz zgornjega nadstropja je film, ki se imenitno spozna na ta proces.«
– Zdenko Vrdlovec, Dnevnik
»Intimna drama disfunkcionalne družine, s katero režiserka razbija mit Švice kot dežele, kjer se cedita med in mleko.«
– Lucija Šuštar, PlanetSiol.net
»Z lanskim berlinskim medvedom za režijo ovenčani film Ursule Meier (Francozinja na občasnem delu v Švici) je še en lep dokaz, da je za dober film dovolj močna zgodba, ki ni nujno, da se izrazi skozi atraktivno formo. Nasprotno, neposredni realizem, ne preveč trd in ne preveč mehak, paše takšni zgodbi ravno prav. Postavljena je na dva tira, ki se oddaljujeta in približujeta, na koncu pa se, jasno, stakneta. Najprej gre za dokaj izvirno variacijo na temo razpadle družine, potem za prikaz socialne Evrope »dveh hitrosti«, pri čemer ni pomembna ne aktualna recesija in ne aktualna EU. /../ Bridek film z enim najlepše posnetih srečnih koncev, kar smo jih videli v tem tisočletju.«
– Peter Kolšek, Delo