zgodba
Georges in Anne sta upokojena učitelja glasbe, ki živita zadovoljno in umirjeno življenje v svojem pariškem stanovanju, predana drug drugemu in svoji strasti do glasbe. Njuna hči, prav tako glasbenica, prebiva s svojo družino v tujini. Nekega dne Anne zadane kap. Čeprav si opomore, se njeno stanje hitro slabša. Brezpogojna ljubezen starega para se znajde še pred zadnjo preizkušnjo.
Ljubezen je briljantno odigran in mojstrsko zrežiran intimen komorni film o moči ljubezni vpričo smrti. Zadnja stvaritev avstrijskega režiserja, ki so jo mnogi razglasili za mojstrovino in film leta, je poleg vrste drugih nagrad prejela zlato palmo v Cannesu in oskarja za najboljši tujejezični film.
iz prve roke
»Film govori o tem, kako se spoprijemamo s trpljenjem ljubljene osebe. /…/ Zelo podobna situacija se je zgodila v moji družini. Nekdo, ki sem ga imel zelo rad, je strahovito trpel, sam pa sem lahko le nemočno opazoval. To me je spodbudilo k razmišljanju in kasneje k pisanju scenarija. /…/ O usodi starejših je bilo posnetih kar nekaj televizijskih in filmskih del. A sam filma nisem posnel, ker bi mislil, da je to pomembna tema (čeprav seveda je). Filme snemam, ker se me dotakne situacija, ker me nekaj pripravi k razmišljanju, k umetniški refleksiji. Vedno se skušam osredotočiti neposredno na tisto, s čimer se ukvarjam. Po mojem mnenju je naloga dramskih umetnosti, da nas soočijo s stvarmi, ki jih zabavna industrija pomete pod preprogo. /…/ Pravi film se ne konča na platnu, temveč v gledalčevi glavi; tam se mora ugnezditi in nadaljevati s svojim produktivno vznemirjajočim učinkom. /…/ Umetnost se ukvarja z vsakdanjim življenjem in življenje je težko; dolžnost umetnika je, da stopi ljudem na prste. /…/ Vedno pravim, da je film najbliže glasbi, ne pa literaturi ali gledališču. Če nima občutka za glasbo, po mojem mnenju ni učinkovit. Film vodi ritem, ravno tako kot glasbo. Podoben je puščici, ki potuje skozi čas: svoje potovanje začne v enem trenutku in konča v drugem, med tema točkama pa je pot, ki mora biti skrbno vodena. /…/ Povsem se strinjam s Hitchcockom. Vse rad do potankosti načrtujem. Nisem privrženec improvizacije.«
portret avtorja
Michael Haneke se je rodil leta 1942 v Münchnu, avstrijski igralki Beatrix von Degenschild ter nemškemu režiserju in igralcu Fritzu Hanekeju. Otroštvo je preživel v spodnjeavstrijskem Wiener Neustadtu, kjer je tudi hodil na gimnazijo in leta 1962 opravil maturo. Že v srednješolskih letih so ga zanimali klasična glasba (igral je klavir), filozofija (zlasti eksistencializem) in film (navduševali so ga predvsem Fellini, Bergman, Antonioni, Bresson in novovalovci). Ker mu ni uspelo priti na igralsko šolo in ker se mu tudi želja, da bi postal koncertni pianist, ni uresničila, je na dunajski univerzi vpisal študij psihologije, filozofije in teatrologije, ki pa ga ni končal. V študijskih letih se je intenzivno ukvarjal s filmsko in literarno kritiko. Med letoma 1967 in 1970 je delal kot urednik in dramaturg televizijskih iger pri Südwestfunk Baden-Baden in napisal svoj prvi, vendar do danes še nerealiziran scenarij za film Wochenende. V Stadttheater Baden-Baden je na začetku 70. let z dramo Cele dneve v krošnjah dreves Marguerite Duras debitiral kot gledališki režiser, pozneje pa je na odre številnih uglednih gledališč (v Berlinu, Düsseldorfu, Frankfurtu, Hamburgu, Münchnu, Stuttgartu in na Dunaju) postavil dela Strindberga, Goetheja, Hebbla, Enquista, Brucknerja, Kleista in drugih. Svoj prvi televizijski film je posnel pri 32-ih letih, kinematografski prvenec pa 15 let pozneje. Na mednarodni festivalski sceni se je prvič pojavil leta 1984 (takrat so na Berlinalu predvajali film Kdo je bil Edgar Allan?), od premiere Sedmega kontinenta (Der siebente Kontinent) v Cannesu leta 1989 pa se redno uvršča na programe najpomembnejših filmskih festivalov po svetu in – prav tako redno – prejema nagrade. Kljub številnim uspehom še naprej zavrača zvezdništvo in bulvarsko razkrivanje osebnega življenja ter ostaja izredno discipliniran in natančen režiser (na snemanja se vedno pripravi s storyboardom); slovi tudi po odličnem vodenju igralcev – tako profesionalcev kot naturščikov in otrok. Na prelomu 20. stoletja se je za nekaj let preselil v Francijo, zdaj pa spet živi v Avstriji. Ob snemanju filmov se od leta 2002 posveča tudi poučevanju (je profesor za režijo na dunajski filmski akademiji), leta 2006 pa se je preizkusil tudi v operi (v Parizu je na oder postavil Mozartovega Don Juana). Michael Haneke – do velikega preboja z Učiteljico klavirja (La pianiste, 2001) bolj ali manj zgolj v cinefilskih krogih znan in slavljen enfant terrible avstrijske kinematografije, danes pa tudi med širšim občinstvom in mednarodno uveljavljen, s številnimi najuglednejšimi priznanji odlikovan režiser in scenarist – je od leta 1974 do danes z 21 igranimi televizijskimi in kinematografskimi celovečerci ter enim eksperimentalnim televizijskim celovečercem, ki jih je – večinoma v avstrijski, nemški in/ali francoski (ko)produkciji – posnel po lastnih scenarijih ali literarnih predlogah, ustvaril enega najtehtnejših in najbolj družbeno angažiranih opusov sodobnega časa, ki je tako v vsebinskem kot formalnem pogledu zelo celovit in avtorsko prepoznaven. (iz: Opus Michaela Hanekeja, Anja Naglič, KINO!)
V slovenskih kinematografih smo si med drugim lahko ogledali filme Bennyjev video (Benny’s Video, 1992), Smešne igre (Funny games, 1997), Neznana koda (Code inconnu: Récit incomplet de divers voyages, 2000), Skrito (Caché, 2005) in nazadnje Beli trak (Das weisse Band – Eine deutsche Kindergeschichte, 2009), za katerega je avtor v Cannesu prejel svojo prvo zlato palmo. Leta 2009 so na LIFFu pripravili retrospektivo Hanekejevih manj znanih del.
kritike
»/…/ gre za preprost in nepopustljivo iskren film o ljubezni, starosti in umiranju, v katerem Haneke ponovno pokaže, da ni le nepoboljšljivi pesimist, ampak tudi nepoboljšljivi humanist. /…/ Tokrat je presenetil z morda svojim najbolj intimnim filmom v svoji karieri /…/ Presenetljivo za Hanekeja, a scela logično za tematiko filma, pa je pri tej zelo iskreni in res mojstrsko režirani intimni pripovedi dejstvo, da je Haneke, ta moralni kirurg sodobne družbe, tokrat prav vse družbeno pustil zunaj zgodbe. Staranje in umiranje prikaže kot najintimnejše in najbolj pristno človekovo doživljanje /…/. Režiser, ki je torej v večini svojih filmov tematiziral nasilje posameznika in družbe in zahteval odgovornost zanju, tako starost prikaže kot ultimativno destruktivno silo življenja, za katero ni mogoče nikogar poklicati na zagovor. In ki jo lahko brezpogojno sprejme samo prava ljubezen. /…/ Brez dvoma: Ljubezen je pesimističen film – pesimističen v smislu, ker ne tolaži tam, kjer pač ne more tolažiti. A prav zato je tudi globoko eksistencialističen in humanističen film, ki brez velikih besed in brez sprenevedanja govori o dveh največjih zgodbah, sploh edinih dveh pravih zgodbah vsakega življenja – ljubezni in smrti.«
– Ženja Leiler, Pogledi
»Starost ostaja velik filmski tabu. O tej temi so si drznili resno spregovoriti le redki filmi, med njimi nekatere resnične klasike, kakršni sta Tokijska zgodba in Make Way For Tomorrow. Ljubezen je več kot vreden prispevek. /…/ Hanekejeve gledališke izkušnje se bolj kot kdajkoli doslej kažejo v premišljeni in nadzorovani mizansceni – pri tem pa dogodkov ne dramatizira, ampak jih prikazuje. To je skrajno luciden prikaz teme, hkrati pa čudovito zrežiran film, ki pripada igralcema. V njem se protagonista soočita z lastno umrljivostjo ter se do skrajnih meja podvržeta njenim implikacijam. /…/ Film premore tenkočutnost in silovito moč, in čeprav vas bo morda ganil do solz, je to silno inteligentna drama, ki odkrito spregovori o temi, o kateri večina od nas najraje ne bi razmišljala, še posebej ne na platnu. Le režiser kot Haneke nas lahko pripravi do tega, da smo hvaležni, da smo.«
– Jonathan Romney, Screen Daily
»Film živi od zgodb o ljubezni in smrti, a kako pogosto se zgodi, da bi filmski ustvarjalec ponudil nov pogled na katerokoli izmed obeh? Ljubezen Michaela Hanekeja na čudovito izviren in neprizanesljiv način raziskuje vpliv ljubezni na smrt in obratno. /…/ Haneke podre mit o smrti kot javnemu dogodku, nečem, kar delimo z drugimi, nečem, kar nas pripravi do joka in čustvovanja. Tu smrt zgradi trdnjavo, in to se zdi boleče resnično. /…/ Ljubezen je pretresljivo, skrajno inteligentno in osupljivo izpeljano delo. Mojstrovina.«
– Dave Calhoun, Time Out
»Nežna, presunljiva, brezhibno zrežirana zgodba o ljubezni in smrti /…/. Film dolguje del svoje čustvene moči odličnima igralcema ter naši ganjenosti ob opazovanju dveh znanih, zdaj krhkih filmskih teles pri uprizarjanju pantomime bolezni in smrti. Ta zelo resnična krhkost je v ostrem kontrastu s telesi, ki jih film dela nesmrtne – večno mlade – in zdi se pomenljivo, da je Haneke, ki rad razbija filmsko iluzijo, izbral igralca, ki sta nastopila v dveh izmed najbolj znanih francoskih filmov vseh časov: Trintignant je bil moški iz naslova v Moškem in ženski, [Emmanuelle] Riva pa je igrala žensko brez imena v filmu Hirošima, ljubezen moja.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Preprosta zgodba, umirjena kamera, tišina namesto glasbe, jasnost Hanekejeve vizije, njegova pripovedniška spretnost, močni igralski nastopi in preciznost umetniškega vodstva nam omogočajo, da Ljubezen razglasimo za mojstrovino.«
– Alin Taşçıyan, podpredsednik žirije FIPRESCI
»V /…/ filmu Ljubezen trčita osebna in kulturna definicija ljubezni, zakona, staranja, bolezni in smrti. /…/ Haneke /…/ ustvari enega svojih najbolj nežnih, ganljivih in vznemirljivih filmov doslej. /…/ Spotoma zastavi aktualna vprašanja o evtanaziji, institucionalizaciji, partnerski in družinski odgovornosti ter dolžnostih do partnerja in do sebe, in – morda najpomembnejše – o možnosti umreti z dostojanstvom in samospoštovanjem. Vse to so kontroverzne in kulturno obložene teme, s katerimi se mora večina ljudi soočiti in v zvezi z njimi sprejeti usodne odločitve, saj družba ne zagotavlja lahkih – če sploh kakšnih – rešitev. Dokaz Hanekejeve scenaristične in režijske spretnosti je, da Ljubezen ta vprašanja odpira, ne da bi nanje ponujala odgovore – še več – ne da bi presojala vedenje in odločitve, ki se jih protagonista ‘odločita’ sprejeti.«
– Emanuel Levy
»Scenarij je mojstrovina sočutja in razumevanja, ki nezgrešljivo zadane vse prave note. /…/ To je globoko human film, poln presenečenj; veličastno delo briljantnega umetnika, ki neustrašno zre v globino duše.«
– Piers Handling, filmski festival v Torontu
»Michaelu Hanekeju in njegovim sodelavcem je šokiranje gledalcev že davno prišlo v navado. V njegovi 25-letni karieri so se idilični pobegi spreobračali v skupinski samomor, generični trilerji pa v s pomeni nabite kritike medijskega nasilja. Napetost ne ponuja nobene katarze; post-apokaliptične drame zavračajo razkritje svojih katastrof. /…/ od filma z naslovom Ljubezen bo zato le malokdo pričakoval sentimentalko. A vendar nam je Haneke s svojim zadnjim delom pripravil morda največje presenečenje doslej: Ljubezen še zdaleč ni kakšna mučna in boleča izkušnja, ki bi jo morda kdo pričakoval, temveč nežna elegija vseživljenjski ljubezni. /…/ Z Ljubeznijo nam Haneke podarja sočutno, silovito in inteligentno ljubezensko zgodbo, ki s svojimi protagonisti in gledalci ravna spoštljivo. Ta nepričakovana dobrota je – prihajajoč od takšnega neprizanesljivega režiserja – osupljiva. Hkrati pa tudi – brez dvoma – neizmerno ganljiva.«
– Catherine Wheatley, Sight & Sound
»To je strastna, boleča, intimna drama, ki jo lahko primerjamo z Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Bogata, iskrena, globoko ganljiva študija o spoprijemanju z intimnostjo, boleznijo in smrtjo. /…/ Film ne bi mogel biti bliže popolnosti.«
– Geoff Andrew, BFI
»Morda najbolj zastrašujoče iskren film o starosti, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Owen Gleiberman, Entertainment Weekly
»Redko smo imeli priložnost videti bolj slikovit prikaz izjave Jean-Luca Godarda, da je film dokumentarec svojih igralcev.«
– Dennis Lim, Artforum
»Ljubezen je linearna, vseh odvečnih podrobnosti asketsko okleščena elegija, ki režiserjevo stalno temo človeškega trpljenja prenaša na novo raven.«
– Ana Jurc, MMC RTV SLO
»Film z zgodbo o starosti in umiranju, z enkratno igro Jean-Louisa Trintignanta in Emmanuelle Riva, je tako neusmiljeno intimen, da ga človek doživi in ne le gleda.«
– Andrej Guštinčič, ‘Najboljši filmi leta’, MMC RTV SLO
»V zgodovini filmov o ljubezni bo Ljubezen živela večno.«
– Mary Corliss, Time