Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:15 (za danes zaprto).
Na sporedu od 10. aprila 2013.

Ne! No

Pablo Larraín / Čile, Mehika, ZDA / 2012 / 118 min / španščina

Napet politični triler in obenem hudomušna medijska satira beleži resnično zgodbo o padcu Pinochetove diktature, do katerega ni pripeljala krvava revolucija, ampak nalezljiv slogan, spevna melodija in pisan logotip. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013.

režija Pablo Larraín, scenarij Pedro Peirano (po neizdani gledališki igri El plebiscito Antonia Skármete), fotografija Sergio Armstrong, montaža Andrea Chignoli, produkcija Juan de Diós Larraín, Daniel Dreifuss, igrajo Gael García Bernal, Alfredo Castro, Antónia Zegers, Luis Gnecco, Marcial Tagle, Néstor Cantillana, Jaime Vadell, Pascal Montero, distribucija v Sloveniji Demiurg

festivali, nagrade Svetovna premiera, nagrada Art Cinema združenja CICAE – Štirinajst dni režiserjev, Cannes 2012. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013. Nagrada občinstva za najboljši tujejezični film – São Paulo 2012. Najboljši igralec (Bernal) – Abu Dabi 2012. Locarno 2012. Toronto 2012. San Sebastián 2012. Sundance 2013. Rotterdam 2013.

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

zgodba
Čile, 1988. Po petnajstih letih zatiralskega režima je Pinochet zaradi mednarodnih pritiskov prisiljen razpisati plebiscit, na katerem naj bi državljani odločali o nadaljevanju njegove vladavine. Voditelji opozicije vodenje svoje kampanje zaupajo mlademu oglaševalcu Renéju Saavedri, znanemu po samozavestnih in prepričljivih nastopih – pa naj gre za najnovejšo gazirano pijačo ali dogodek, ki bo odločal o usodi države. Kljub neznatni možnosti uspeha, pičlim denarnim sredstvom in neprestanemu nadzoru diktatorjevih lakajev si Saavedra in njegova ekipa zamislijo drzno in kontroverzno oglaševalsko akcijo, s katero naj bi dobili volitve, se rešili tiranskega diktatorja in popeljali deželo na pot k svobodi in demokraciji.

Napet politični triler in obenem hudomušna medijska satira beleži resnično zgodbo o padcu Pinochetove diktature, do katerega ni pripeljala krvava revolucija, ampak nalezljiv slogan, spevna melodija in pisan logotip. Nominacija za oskarja za najboljši tujejezični film 2013.

zanimivosti
Leta 1973 so čilske oborožene sile pod vodstvom Augusta Pinocheta in ob podpori ameriške obveščevalne službe CIA s krvavim državnim udarom strmoglavile predsednika Allendeja. Pinochet je razpustil parlament, razveljavil ustavo, prepovedal opozicijo in prevzel nadzor nad mediji. V času njegove petnajstletne diktature je bilo na tisoče ljudi zaprtih, prisiljenih oditi v izgnanstvo ali pa so – kot se je temu reklo – ‘izginili’.

Film je v celoti posnet s predelanimi U-matic kamerami, ki so v Čilu v osemdesetih letih veljale za standard pri snemanju televizijskih novic. Režiser je v film vključil tudi resnične televizijske spote obeh strani ter nekatere udeležence kampanje izpred štiriindvajsetih let.

iz prve roke
»Sam nisem bil nikoli izpostavljen nasilju ali revščini. Zato je bilo moje življenje pod diktaturo nekako udobno in brez kakršne koli nevarnosti. Ko sem se zavedel, kaj se je v deželi dogajalo, sem bil star petnajst, šestnajst let. Imel sem občutek, da sem zamudil nekaj, kar so prestali številni: strah in bolečino. /…/ Post Mortem govori o začetkih diktature, Tony Manero o njenem najbolj nasilnem trenutku in Ne! o njenem koncu. Želel sem narediti bilanco, ponovno raziskati podobe nasilja, moralnega propada in ideološkega izkrivljanja – pa ne zato, da bi jih razumel, ampak da bi povedal, da obstajajo. Ti filmi bodo morda sčasoma lahko ponudili pogled na obdobje, polno temačnih in žalostnih labirintov, pa tudi nerodnih in pogosto prisiljenih radosti. /…/ Zgodba nas je začela zanimati, ker prikazuje, kako se je usoda naroda spremenila s pomočjo zelo preprostih zamisli na televiziji. In človek, ki je to naredil, ni bil kakšen genij, ki bi izvedel revolucijo; ni bil Che Guevara. Bil je oglaševalec, mož, ki je bolj kot v svobodo ali politiko verjel v Coca Colo. /…/ René Saavedra je otrok neoliberalnega sistema, ki nam ga je Pinochet vsilil. Zato je zanimivo, da je prav on – z istimi ideološkimi sredstvi, kot jih je vpeljala diktatura – premagal Pinocheta. To pa je naredil z oglaševalsko kampanjo, polno političnih simbolov in ciljev, ki so bili na površju le del komunikacijske strategije, v resnici pa so v sebi skrivali prihodnost neke dežele. /…/ Film po mojem mnenju ne govori le o tem, kaj se je zgodilo pred referendumom, ampak tudi o tem, kaj se dogajalo po njem. Od leta 1988 živimo v nakupovalnem središču. Ne! ni le film o zmagi nad Pinochetom, ampak o tem, kam je Čile namenjen – in to, kar se dogaja sedaj, je grozno. /…/ Odločili smo se, da bomo snemali v istem formatu, v katerem je posnet tako rekoč ves arhivski material v filmu. Rezultat so posnetki, identični tistim iz osemdesetih let. Na ta način smo se izognili temu, da bi bila uporaba arhivskega gradiva očitna, in tako ustvarili brezšiven spoj časa, prostora ter materiala, narejenega z Ikegami kamerami iz leta 1983. S skoraj kvadratnim razmerjem 4:3 in uporabo analognih kamer smo se poleg tega želeli upreti estetski prevladi HD formata.«
– Pablo Larraín, režiser

»V filmu je latentni humor, ki je zelo angleški, pravzaprav precej montypythonovski. Številni sodelujoči pri filmu Ne! smo doživeli tudi osemdeseta. Dobro smo se spominjali pogleda na svet, kakršnega je imel tisti čas Zahod; pogleda, ki se zdi z današnjega stališča izredno zabaven. Podobno kot se lahko zdi absurdno tudi vsakodnevno delovanje absolutističnega režima. Reči, ki jih je nekoč govoril Pinochet, se danes zdijo smešne in groteskne – tako kot se zdijo smešne tudi vse tiste obljube o enakopravnosti, ki nam jih je dala demokratična vlada … Oglaševanje si je prisvojilo te prazne obljube. V osemdesetih je bil kavboj, ki je kadil cigareto ob sončnem zahodu, izredno navdihujoč: vsi smo hoteli kaditi, biti tisti kavboj. A zgodbo smo morali umestiti v osemdeseta, ne da bi se pri tem norčevali. Ne nazadnje gre za zgodbo o tem, kako je oglaševanje strmoglavilo Pinocheta z njegovim lastnim orožjem, z istim jezikom trženja in potrošniške družbe. Pokopalo ga je prav tisto, kar je sam že od vsega začetka vsiljeval. V tem je element tragedije. /…/ Dosežek filma Ne! je, da vseskozi ohranja zelo tanko mejo med dokumentarcem in fikcijo. Veliko vlog odigrajo oglaševalci, sociologi in politiki, ki so bili del ‘Ne’ kampanje. Ti pogosto nastopijo v vlogah ljudi, ki so bili v resničnem življenju njihovi sovražniki. Dokumentarni elementi v Ne! so zato kot nekakšen film v filmu – kar ni le znamenje tega, v kako veliki meri Ne! govori o spravi in empatiji, ampak hkrati razkriva, kako je film (ali katerokoli drugo umetniško izražanje) sposoben tega notranjega dialoga.«
– Gael García Bernal, igralec

»Ne! je epska zgodba o Davidu in Goljatu, črna komedija z ostrino, z velikimi umetniškimi ambicijami, številnimi uličnimi demonstracijami in seveda Gaelom Garcío Bernalom.«
– Juan de Diós Larraín, producent

portret avtorja
Pablo Larrain (1976, Santiago, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času brutalnega državnega prevrata leta 1973. Ne! je avtorjev četrti celovečerec.

kritike
»Briljanten /…/. Živahen, očarljiv /…/. Dogodki /…/ se odvijajo v razburljivem tempu prvovrstnega političnega trilerja /…/. S pomočjo Bernalovega utelešenja Renéjevih vse močnejših aktivističnih prepričanj postane Ne! več kot le spretna obnova dogodkov. Bernal je duša filma, Larraínova režija pa pripomore k prepričljivim karakterizacijam. Uporaba zastarelega video formata, sprva neprijetna za oči, se nazadnje izkaže za njegovo najboljšo potezo. /…/. Raziskujoč duhovno katarzo, ki jo prinaša aktivizem, je režiser proti vsem pričakovanjem ustvaril inherentno optimistično doživetje /…/.«
– Eric Kohn, Indiewire

»Marshall McLuhan je oglaševanje označil za najpomembnejšo umetniško obliko 20. stoletja. V filmu Ne!, Larraínovi prebrisani in duhoviti fikcionalizirani pripovedi o umetnosti prodaje v težkem obdobju čilske zgodovine, oglaševanje ni le umetnost, temveč tudi način življenja. /…/ Čudno zabaven in navdihujoč, tako na intelektualni kot na čustveni ravni /…/.«
– Manohla Dargis, The New York Times

»Rebranding revolucije v slogu osemdesetih. /…/ od vseh Larraínov filmov se pričujoči najbolj približa tistemu, čemur pravimo crowd-pleaser, in kot tak na zanimiv način spominja na Argo Bena Afflecka /…/. Filma sta zgleda politično angažiranega in hkrati zabavnega dela, ki najde humor v nenavadnih podzgodbah zgodovine. /…/ Pedro Peirano /…/ je poskrbel za še en subtilen, kompakten in igriv scenarij. V skladu z vedrino kampanje ‘Ne’ (in Renéjevim motom ‘malce bolj lahkotno, malce bolj prijazno’) je njegov smisel za humor manj sprevržen in veliko manj temačen kot v Larraínovih zgodnejših delih.«
– Demetrios Matheou, Sight & Sound

»To je film, v katerem politika in zabava nista protislovna pojma. Dokazuje, da se k resni temi lahko pristopi inteligentno in celo pusti prostor za humor. Hkrati pa režiser izkaže spoštovanje medijskemu svetu, ki je odigral tako pomembno vlogo pri spreminjanju zgodovine.«
– obrazložitev nagrade Art Cinema v Cannesu

»Rezultat drzne odločitve [glede uporabe U-matic kamer] je neostro, migetajoče, nizkoresolucijsko skropucalo – vse dokler se ne zavemo genialnosti tega posebnega učinka, s pomočjo katerega režiser arhivske posnetke neopazno integrira v zgodbo. Film zato (podobno kot iz arhivskega materiala sestavljeni dokumentarec Andreia Ujice iz leta 2010, Avtobiografija Nicolaeja Ceauşescuja) gledalca posrka v dogajanje in mu hkrati ponudi docela posredovano izkušnjo zgodovine. Ta drama iz sveta oglaševanja, ki ji nista tuja niti Freud niti McLuhan, bi bila dobra dopolnitev BBC seriji Adama Curtisa Stoletje Jaza (The Century of the Self), ki sledi potovanju freudovskih teorij skozi hodnike korporativne in politične moči, kjer se volivce obravnava kot brezumne potrošnike. /…/ Larraín ne zmanjšuje nadrealnosti dosežka (diktator, strmoglavljen brez prelivanja krvi; z nalezljivimi napevi), a s pomočjo Bernalove inteligentne, nevsiljive igre, vprašanja ostanejo odprta. Ali je stran ‘Ne’ zmagala zato, ker je bolje igrala ‘Da’ igro? In čemu je pravzaprav govorila ‘ne’?«
– Dennis Lim, Artforum

»Presenetljivo zabaven film o ozadju oglaševalske kampanje pred referendumom, ki je končal Pinochetovo diktaturo, razgali proces politične propagande in je v tem pogledu aktualen tudi v današnjem času.«
– Klemen Černe, Planet Siol

»Ne!, cine-veritejski retropitch, je svarilo levici, da razrednega boja ne moreš dobiti le z naštevanjem kršitev človekovih pravic. Razredni boj potrebuje tudi Hollywood. /../ Če ljudem ne daš nečesa, v kar lahko verjamejo, potem izgubiš, zato ni čudno, da nekdo opozori, da bodo za zrušitev Pinocheta potrebovali ‘čudež, Boga, božjo intervencijo’. Ne! pa je tudi svarilo levici, da pri svojih kampanjah ne sme podcenjevati tistih, ki jim gre v diktaturi dobro. Ali bolje rečeno, v svojem boju ne sme podcenjevati tistih, ki jim gre v neoliberalnem kapitalizmu dobro, kajti neoliberalni kapitalizem ohranjajo pri življenju prav tisti, ki jim gre v neoliberalnem kapitalizmu dobro. Ne pozabite namreč, da je general Pinochet v Čile vpeljal natanko neoliberalni kapitalizem, ki je bil neločljiv od diktature.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Poleg odlične zasedbe film odlikujejo dovršeni, plastični junaki, postavljeni v realistično okolje, ki imajo poleg svoje “zgodovinske vloge” tudi zanimive osebne zgodbe. Igra je odlična, vizualna podoba pa nekoliko samosvoja. Film se potrudi preseliti gledalca v čas in na kraj dogajanja do te mere, da je posnet na video v razmerju 4:3, tako kot TV poročanje v tem obdobju, da prikaže dogodke skozi takšno optiko, kot jih je večina ljudi takrat doživela.«
– Igor Harb, Vikend

sreda, 23. 10. 2013

Filmska srečanja ob kavi: pogovor ob projekciji filma Ne!

Po projekciji filma smo se pogovarjali z gostom, novinarjem in publicistom Juretom Apihom.

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Predpremiere

Z ljubeznijo, Hilde In Liebe, Eure Hilde

Andreas Dresen

petek, 22. 11. 2024 / 11:00 / Dvorana

V ospredju resnične zgodbe o ilegalnem delovanju v nacistični Nemčiji je preprosta, a pogumna mlada ženska, ki je v nacističnih zaporih vse do konca kljubovala režimu s pokončno držo in vero v človeško dobroto.

LIFFe / Panorama

Manas Manas

Marianna Brennand

petek, 22. 11. 2024 / 14:30 / Dvorana

Igrani prvenec režiserke Marianne Brennand je nastal kot rezultat desetletnih raziskav spolnih zlorab otrok v Amazonskem pragozdu.

LIFFe / Perspektive

Julie molči Julie zwijgt

Leonardo van Dijl

petek, 22. 11. 2024 / 16:45 / Dvorana

Juliejino življenje se vrti okoli tenisa. Potem se njen trener znajde v preiskavi in klub spodbuja igralce, da spregovorijo. Julie pa se odloči molčati.