zgodba
Cesária Évora je odraščala v skrajni revščini, se desetletja preživljala s prepevanjem
v lokalnih barih, dokler ni pri petdesetih letih nenadoma dosegla izjemne slave. Na svetovni glasbeni oder je ponesla žanr morna, tradicionalno glasbo Zelenortskih otokov, prežeto z melanholijo, hrepenenjem in »sodade«. Toda bogastvo in slava je nista spremenila, ostala je svobodna in neodvisna.
iz prve roke
»Da je treba o tej neverjetni Afričanki posneti film, sem se zavedela pred desetimi leti, dan po njenem pogrebu. Stala sem pred svojo hišo [nekaj korakov od Cesáriine] in videla žalost v očeh ljudi. Pomislila sem: koliko filmov govori o temnopolti ženski, stari čez petdeset let in živeči v Afriki, ki je postala mednarodna ikona in spremenila svojo državo? In kako se je uspelo revni črnki, stari in predebeli, uveljaviti v industriji, obsedeni z lepoto in mladostjo? Kot novinarka že dvajset let pripovedujem o ljudeh, zlasti o ženskah, pogosto Afričankah. Cesária je popolna zgodba – o ženski, ki se je uprla usodi in premagala vse predsodke. /…/ Ko sem začela snemati film, sem o njej slišala že veliko. Toda na intimnih posnetkih sem odkrila žensko, ki se zelo zaveda dogajanja okoli sebe. /…/ Spoznala sem, da je imela res močno družbeno zavest. In izvedela, da je sama sprejemala odločitve o svoji karieri. /…/ Zelo dobro je vedela, kaj počne. Čeprav ni poznala izrazov ‘žensko opolnomočenje’ ali ‘družbena zavest’, je imela oboje v svoji naravi. /…/ Proti predsodkom se je borila s svojim načinom življenja.«
– Ana Sofia Fonseca
kritike
»Bosonoga diva je dobila biografski film, ki si ga zasluži.«
– Jorge Leitão Ramos, Expresso
»Mešanica starih formatov, kot so celuloid, video, fotografije, zvočni intervjuji in posnetki koncertov, ustvarja bogato teksturiran film. /…/ Velika odlika filma je intimni pristop, ki osvetljuje pevkino izjemno kariero, hkrati pa ostaja blizu njenim osebnim bojem in zmagam.«
– Ian-Malcolm Rijsdijk, The Conversation
»Režiserka tako imenovano bosonogo divo prikaže kot prizemljeno žensko, ki se zaradi uspeha ni spremenila prav nič, samo vsem okrog sebe je naenkrat lahko pomagala, predvsem finančno, tudi sebi in si izpolnila največjo željo, namreč novo hišo zase in za svojo družino. Dokumentarec se precej osredotoča tudi na zgodbo Kapverdskih otokov. Na zgodovino, razslojenost družbe, ki je vse delila na bele in črne, pri čemer ni treba ugibati, kdo je bil privilegiran. Prav temnopolta Césaria, ženska, ki so jo domačini v mladosti zmerjali s prostitutko, pa je Zelenortske otoke pripeljala v zavest svetovne javnosti. Moč glasbe pač neprecenljiva.«
– Tesa Drev Juh, Radio Slovenija
»Rada je pila, kadila in pela, vse, kar je imela, je vedno delila z drugimi, njen glas je bil kristal tropske zamišljenosti, melanholične preciznosti, kolonialne izkušnje, odraščanja v sirotišnici, boja za zelenortsko neodvisnost, bitk z revščino in depresijo, strašne izoliranosti in senzualne opolnomočenosti, zelenortski mornarski bar je napolnila s takšno lahkoto kot Hollywood Bowl, pri petdesetih je bila »kraljica glasbe, a obenem tudi kraljica praznega žepa«, slavo – in prvo nominacijo za grammyja – pa je ujela tako pozno (pri dobrih petdesetih), da so se domačini spraševali, če bo sploh preživela svoj uspeh, a imela je tako dober smisel za humor, da bi preživela apokalipso. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina