zgodba
V zgodnjih šestdesetih letih je Zvezna republika Nemčija iz Anatolije in drugih delov Turčije novačila tako imenovane gostujoče delavce. Te je od vsega začetka spremljala tudi glasba – košček dóma v tuji deželi. Z leti so se v Nemčiji razvile samostojne glasbene smeri, ki v matični državi v takšni obliki niso obstajale.
iz prve roke
»Kaj pravzaprav sodi pod turško glasbo v Nemčiji ali pa je že sam izraz nejasen? Mar ne poznamo nešteto stilov turške glasbe? Kaj pa glasba tukaj živečih Kurdov, Grkov, Armencev in turških Jezidov? O homogeni turški glasbeni kulturi v Nemčiji je težko govoriti, saj je zelo raznolika. Razlike so tudi med posameznimi regijami. Glasbene scene v Berlinu, Frankfurtu in Hamburgu je treba obravnavati ločeno, tako kot tiste na Nizozemskem, v Belgiji in Franciji. Kljub temu pa so vse del medžanrske evropske popkulture, ki je v ZRN ubrala povsem drugačno smer kot v matični Turčiji. Ta glasba je izvirna, ima svoj sleng, rituale in ustvarja lastne zvezde.
Prav zaradi svoje neodvisnosti je bila zame še posebej zanimiva. Bolj kot podobnosti sem iskal razlike. Kaj je bilo tu v Nemčiji drugače in zakaj? Tukajšnji umetniki so pesmi, običaje in plese interpretirali v skladu s svojim okoljem. Turška ali kurdska poroka v osemdesetih letih v telovadnici nekje v Porurju je imela povsem drugačno družbeno vlogo kot primerljiv dogodek v Turčiji. To je bila hkrati obletnica mature, koncert in prireditev za samske, gostje pa so prihajali iz vse Evrope. Obredi, kot je zažiganje rakije, turškega janeževega žganja, so bili nemške posebnosti, ki jih v Turčiji nihče ni poznal. Poročni muzikantje v Nemčiji so morali znati igrati sloge vseh turških regij, saj so priseljenci prihajali iz vseh delov Turčije. Zvok se je v Nemčiji spremenil tudi zaradi hitrega dostopa do tehnoloških novosti, na primer semplov klaviatur, ki so se pojavili na nemških glasbenih sejmih.
Glasbena scena je z leti rasla, se spreminjala, sledila modi in narekovala trende, toda večini Nemcev je ostala neznana. Zunaj skupnosti je bila komaj opazna. Ne nemški mediji ne nemška družba niso kazali večjega zanimanja. Zato ljudje radi govorijo o subkulturi. S filmom Ljubezen, nemške marke in smrt se želim temu odločno zoperstaviti. Naš dokumentarec govori o glasbeni socializaciji treh milijonov ljudi turškega porekla v Nemčiji. To ni underground, to je najbolj veličasten pop.«
– Cem Kaya
kritike
»Ritmična in živahno napisana filmska enciklopedija turške glasbe v Nemčiji.«
– Berlinale
»Gradili so hiše, izdelovali avtomobile, opravljali najbolj umazana dela, garali kot živina, toda Nemci so nad njimi vihali nosove. Nemške ekonomije brez njih ne bi bilo, a so živeli tako, kot da je Nemčija v ekonomski krizi. Nemčija je po njihovi zaslugi doživljala bum, a Nemci jih niso hoteli poznati. Ničesar niso hoteli imeti z njimi, niso jih spustili medse. Zato so si ustvarili svoj vzporedni svet: z družabnim življenjem, zabavami, koncerti, lepotnimi tekmovanji, poročnimi dvoranami, gazini in protestnimi štikli o migrantski, gastarbajterski izkušnji – o ločenosti od ljubljenih, nemških dekletih, ki jih dobiš za pol steklenice limonade, razčlovečenju, zlagani Nemčiji, ki jim je ukradla življenje in ljubezen. Ti pevci in pevke – »glas turških izseljencev« – so polnili dvorane, arene in štadione, njihova glasba pa je postala industrija. Vračala jim je zavest, osmišljala je njihovo vztrajanje in kljubovanje, legitimirala njihov socialni in sindikalni boj, varovala jih je pred sovražnim okoljem in rasistično ošabnostjo. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film z natančno montažo enakovredno odmerja raznovrstne vidike obdobij ter dosledno razišče situacije in njihov izraz v glasbi pri vseh generacijah. Pri tem ne pozabi na najmlajše, ki so v tuje okolje prišli v otroških letih, tako imenovano pozabljeno generacijo, ki so se v ozračju rasističnega nasilja konec 80. in v začetku 90. let našli v hiphopu. Film Ljubezen, nemške marke in smrt Cema Kaye se je namenil povedati zgodbo tisočih v časovnem razponu pol stoletja. To pa je v enem filmu zagotovo težko zajeti. A mu je uspelo. Že res, da film lahko ponudi samo obris kompleksne zgodovine, toda Kaya premišljeno in z veliko srčnosti gledalcem na več ravneh predstavi gastarbajtersko izkušnjo, ki je bila nenazadnje tudi izkušnje številnih Slovencev, za mnoge pa še vedno je. S tem pa veliko pove tudi o sodobnih delovnih migracijah, ki so vse prevečkrat skrite očem.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija