Film Svobodni svet je film z napako, a zato nič manj sijajen in izredno aktualen izdelek režiserja Ken Loacha. Njegova “napaka” se skriva v dejstvu, da je tema, ki jo obravnava – izkoriščanje nedokumentiranih delavcev migrantov iz vzhodnoevropskih držav s strani zaslužkarjev na Zahodu – preveč obsežna, da bi z njo lahko opravil v vsega 90 minutah trajanja filma. Prav tako bi od Loachovega filma pričakovali, da bo Svobodni svet upodobil na nekoliko manj konvencionalen, v žanrske spone ukleščen način. A pozor: režiser v filmu – socialni drami, ki se prelevi v kriminalko in nazaj – res pove ogromno, a Svobodni svet vendarle deluje – kot dovršen primer zgoščene, napete filmske naracije.
Filmu je nedvomno v prid odlična igra glavnih igralk, Juliet Ellis v vlogi Rose ter Kierston Wareing v vlogi Angie. Spoznamo ju kot sodelavki (in prijateljici) pri zaposlitveni agenciji, ki se skozi film poslovno osamosvojita in obenem osebno čedalje bolj razhajata, saj se Rose ne more sprijazniti z Agienimi čedalje bolj neusmiljenimi prijemi pri izkoriščanju migrantskih delavcev.
Loachev namen je podati surov, realističen portret vseprisotnega, a običajno prikritega elementa v realnosti evropskega prostora. Kot je zanj značilno, se tudi tokrat postavi na stran tistega, ki je v podrejenem, neenakopravnem položaju; Rose in Angie poosebljata dve strani iste realnosti in Loach ne pusti nobenih dvomov o tem, na kateri strani stoji sam. V eni izmed ključnih scen filma svoje stališče – prek lika Agienega očeta, “staromodnega”, predstavnika delavskega razreda, ko je ta še poznal besedi solidarnost in pravičnost – tudi nedvoumno razgrne pred gledalca: oče ne izbira besed, ko obsodi hčerino stremuško ravnanje in s tem današnji brezobziren izkoriščevalski odnos, ki prežema današnjo družbo v funkciji sebične, neskončne sle po dobičku.