zgodba
»Epska pripoved o spopadu med animističnimi tradicijami odročnega južnega otoka in materializmom tokijskega inženirja, ki ga pride razvijat.«
– Alexander Jacoby
kritike
»Če je mitologija misterij, je to delo nekakšna enigma. Film, ki misterij predstavi na tako učinkovit način in nas odpelje na popotovanje, da bi odkril njegov pomen, lahko v tem smislu resnično štejemo za umetniško delo.«
– Tadao Sato, Kinema Junpo, 1969
»[Globoka hrepenenja bogov so] na trenutke nelagodna, a ves čas navdušujoča mešanica dokumentarnega filma, epa, melodrame in filozofske disertacije.«
– Donald Richie
»Pogosto je bilo zapisano, da delo Shoheija Imamure poganjata in definirata antropološki pristop in senzibilnost. /…/ Njegova epska mojstrovina Globoka hrepenenja bogov /…/ je film, ki izhaja iz grandioznega naslova, da bi pod površjem uglajene družbe razkril goreča verska prepričanja ter animalistično, iracionalno vedenje in vzgibe /…/. Film, posnet na otoku Ishigaki /…/, je tipičen Imamura, saj se ukvarja s spopadom med modernostjo in zastarelostjo, med očitno skrajnimi prepričanji kvaziincestne družine otočanov ter silami napredka, ki želijo na otoku zgraditi letališče in ga povezati s celino. /…/ [Globoka hrepenenja bogov] pokažejo najbolj neukročene in neukrotljive plati tega vitalnega režiserja na višku moči.«
– Adam Bingham, Senses of Cinema
»Epski potop Shoheija Imamure v temelje ‘japonskosti’. /…/ Kako opisati pričujoči film? Predstavljajte si Moža iz protja (The Wicker Man) v interpretaciji Herzoga in Jodorowskega, ki se dogaja na Okinavi, pripoveduje pa o vraževernih prebivalcih oddaljenega otoka in njihovih odzivih na ‘civilizatorsko’ misijo kapitalističnih interesov s celine. /…/ Tanka meja med človekom in živaljo je skozi vso Imamurovo kariero ostala ključni del njegovega pogleda na svet /…/, toda človekov negotovi položaj v naravnem redu stvari je bil le redko prikazan na tako briljanten način. /…/ Namesto da bi vsiljeval svoj pogled skozi zaplet in fotografijo, Imamura prikazuje svet takšen, kot je, v vsem njegovem kaotičnem sijaju; iracionalen, a spontan in poln življenjske energije. Film Globoka hrepenenja bogov je morda vrhunec režiserjeve vizije in eno najzanimivejših del svoje dobe v svetovnem merilu.«
– Jasper Sharp, Midnight Eye
»Kako je mogoče, da smo imeli ta neverjetni Imamurov film, zares ključno delo, tako malokrat priložnost videti? /…/ Filmska pripoved vključuje skoraj tri ure značilno imamurovske norosti, ironije, modrosti in ostrih antropoloških opažanj. Zamislite si križanca med God’s Little Acre, Lokalnim junakom (Local Hero) ter uvodnim spopadom škorpijonov v Zlati dobi (L’Âge d’or), nato pa vse skupaj filtrirajte skozi Imamurovo posebno estetiko oz. zavest, v kateri tragedija vedno hodi z roko v roki s farso, večno zbegani cinizem pa se nikoli ne znajde v protislovju s prekipevajočim občutkom čudenja nad naravnim in nenaravnim svetom. Pripoved je hkrati epska in intimna. To je zgodba o spoštovani, strah vzbujajoči, a hkrati prezirani stari družini otoških ekscentrikov ter njenih stikih z naivnim inženirjem iz Tokia, ki je v skladu s korporativnimi interesi zadolžen za gradnjo novega otoškega vodnjaka. Smešni, vizualno osupljivi, blazni in blaznost vzbujajoči film je ob prihodu v japonske kinematografe leta 1968 spektakularno pogorel, nato pa postal eden najbolj legendarnih in hkrati najmanjkrat prikazanih filmov v Imamurovem opusu.«
– Glenn Kenny, Notebook