zgodba
Takoj po tistem, ko mlada Mara rodi Ivana, se začne njena najhujša nočna mora. Otrokov oče Rok, poročeni poslovnež, ki ga Mara obsesivno ljubi, izgine. Ko Mara ugotovi, da je Rok obtožen gospodarskega kriminala, jo brutalno pretepejo sodelavci njegove žene. Roku končno uspe z njo navezati stik, vendar se Mara znajde pred nemogočo izbiro med moškim, ki ga ljubi, in svojim novorojenčkom.
Ivan je napeta psihološka drama o sprejemanju napačnih odločitev. Zgodba o ženski, ki najde svojo identiteto v svetu, narejenem po meri moških. Veliki zmagovalec 20. Festivala slovenskega filma.
zanimivosti
Maruša Majer je na podlagi vloge v Ivanu prejela nagrado shooting stars, ki jo na Berlinskem filmskem festivalu vsako leto podelijo desetim mladim evropskim igralskim talentom.
iz prve roke
»Ivan je zgodba o tem, na kakšen način se Mara spopade s svojo novo odgovornostjo in s čustvi, ki so ji popolnoma neznana. Skozi arhetipsko zgodbo sprejetja otroka sem skušal zarezati v mentalno in družbeno strukturo slovenske in posttranzicijske družbe na splošno.«
– Janez Burger
portret avtorja
Janez Burger (rojen leta 1965 v Kranju), režiser in scenarist, je študiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in na FAMU v Pragi, kjer je leta 1996 diplomiral iz filmske in televizijske režije. Med drugim je režiral celovečerne igrane filme V leru (1999), Ruševine (2004) in Circus Fantasticus (2010).
kritike
»/…/ ekspozicija, ki je vzpostavljena z reduciranimi, a angažirano učinkovitimi prizori, naznači tesnobno atmosfero, pa tudi pričakovanje, da bomo priče nekakšni psihološki kriminalki, podloženi z aktualno resničnostjo posttranzicijske slovenske družbe. A Burgerju je ta samo ozadje in to ozadje ni nujno le lokalno. V ospredju Ivana je namreč predvsem intimna zgodba o mladi, preprosti, osamljeni in v rejniškem otroštvu poškodovani ženski, ki se z novorojenčkom znajde sredi brutalnega sveta. /…/ Ivan /…/ je toliko kot Burgerjev film gotovo tudi film Maruše Majer. Igralke, ki v tej vsega nepotrebnega reducirani in emocionalno siloviti zgodbi ne prav obilnih dialogov brez kakršnekoli teatraličnosti nosi napetost od začetka do konca in zleze gledalcu pod kožo do mere, da diha skupaj z njo.«
– Ženja Leiler, Delo
»Težka vprašanja o tem, koga najbolj ljubimo /…/ Ivan zastavlja številna družbena in etična vprašanja, ki ne ponujajo preprostih odgovorov. Maruša Majer igra Maro s silovitostjo, recimo, Emily Watson v Lomu valov (Breaking the Waves) /…/. Skoraj fanatična vnema je ključna sila, ki poganja njen lik – kdorkoli je že v središču njene pozornosti. /…/ Majerjeva odigra vlogo svoje kariere. Direktor fotografije Marko Brdar dobro izkoristi številne mračne interjerje in deževno nebo, ki odsevajo junakinjino duševno stanje. Komponist Damir Avdić napolni film z napetostjo s pomočjo razpoloženjskega, popačenega zvoka električne kitare, ki spominja na glasbo Neila Younga v Mrtvecu (Dead Man).«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Janez Burger je s svojim Ivanom ustvaril vrtoglav ples podob in zvokov, ki gledalca zgrabi že v prvem prizoru in ga ne izpusti vse do konca. Tako oblikovan film tvori pretresljiv komentar stanja duha v sodobni Sloveniji, a ne le to. Njegovo skoraj hipnotično osciliranje med čustvi hrepenenja in obupa je namreč nekaj, kar tako ali drugače poznamo vsi ljudje, zaradi česar film v resnici nagovarja tudi širše občinstvo, Burgerjev četrti celovečerec pa odlikuje tudi drzen prikaz nehvaležnega mesta, ki je v družbi še vedno dodeljeno ženski.«
– utemeljitev nagrade za najboljši celovečerni igrani film, FSF
»Film Janeza Burgerja Ivan je psihosocialna diagnoza današnjega časa o izgubljenosti sodobnega človeka in iskanju samega sebe. Osrednja protagonistka filma je oseba, ki ne spada nikamor oziroma ne pripada nikomur. Da bi postala to, kar mora postati, ji ne preostane drugega, kot da vzame stvari v svoje roke. Burger na pleča Maruše Majer postavi čustveno zahtevno psihološko zgodbo, ki jo skupaj spretno privedeta do zaključka brez kančka sentimentalnosti in patetike.«
– utemeljitev nagrade Art kino mreže Slovenije, FSF
»Ambivalentnost Mare je ujeta v čustvenih odzivih, ki jih Maruša Majer niza natančno in z vsem telesom. Marino telo postane nekakšen zapisnik vsega, kar se ji zgodi v prvih dneh po porodu, od modric, krvavitev, prsi, ki izločajo mleko, do pričeske in podočnjakov, igralka pa je pri tem tako intenzivna, da se nam na trenutke zdi, da bi velik del filma lahko minil brez besed. Njeno globoko čustveno stanje prekinjajo partnerjeve puhle besede in domislice ter dobronamerni, a obremenjujoči nasveti medicinskega osebja in socialne delavke, vzporedno z njenim peklom pa se odvija še sinov, ko v rejniški družini mimogrede postane žrtev otroške zarote. Kljub kriminalnem kontekstu sodobne slovenske družbe je Burger posnel predvsem zgodbo o materinstvu, o tem, da se niti tu nič ne zgodi samo po sebi in da za le malo stvari poskrbi narava sama.«
– Deja Crnović, Dnevnik
»Da bi podal metaforo družbe, v kateri živimo, je Burger svojo protagonistko postavil pred tako rekoč Sofijino odločitev; izbrati med otrokom ali moškim svojega življenja. Obe ljubezni sta lahko močni, a le ena je brezpogojna, večna in odgovorna. Tega se zave tudi Mara, ko se končno odloči in izbere pravo prihodnost za svojega otroka.«
– Tina Lešničar, Delo
»Z likom Mare sta Maruša Majer in režiser Janez Burger ustvarila eno najboljših slovenskih filmskih junakinj, dovolj trpečo, da je kot takšna tradicionalno prepoznavna, a hkrati lik, ki preseže stereotipe, prepozna svojo moč in se postavi zase.«
– Igor Harb, Vikend
»Ivan je scenaristično dobro dodelana, odlično odigrana in zrežirana slovenska melodrama in morda najboljši slovenski igrani film od Razrednega sovražnika Roka Bička pred štirimi leti. To je odlično tempiran film, ki ustvari sliko splošne korupcije v družbi, materinske ljubezni in mladi ženski, ki najde notranjo moč. Kar je najbolj pomembno, liki se izražajo skozi svoja dejanja. V drugih rokah bi Ivan lahko bil le še ena depresivna slovenska socialna drama. Ampak pod spretno režijo Janeza Burgerja in z odlično Marušo Majer na čelu prvorazredne igralske ekipe je Ivan napet od prvega do zadnjega kadra in očitno delo filmarjev, ki obvladajo svojo obrt in žanr melodrame.«
– Andrej Gustinčič, Kino fokus