zgodba
Otroštvo je nemara edini čas, ko se človek lahko svobodno in brezskrbno prepušča neobvezujočemu toku želja. V tem obdobju je najbolj dojemljiv, a tudi najbolj ranljiv: podobe in izkušnje tega časa ga zaznamujejo za vse življenje. V dobrem, seveda; a žal tudi v slabem.
Film se sprehodi skozi manj znane pokrajine druge svetovne vojne, opisovane skozi otroško perspektivo. Preplet spominov se strne v ganljivo pripoved preživelih iz taborišča Gonars, kamor so bili pregnani iz različnih koncev današnje Slovenije, predvsem iz Ljubljane, Kočevja, Gorskega Kotarja in Istre, pa tudi prepeljani iz taborišča na Rabu. Bili so premladi, da bi vedeli, zakaj so tam, a dovolj zreli, da jim ni zmanjkalo volje do življenja, pa tudi do ustvarjanja ne. »To je bil edinstven primer v okupirani Evropi – da so otroci še v času vojne pisali o svojem trpljenju,« pove eden od pričevalcev. Preteklost je izhodišče za prihodnost: več kot šestdeset let pozneje otroci v razredu berejo spise, ki so jih pisali po internaciji njihovi vrstniki, jih ilustrirajo, zastavljajo vprašanja … Njihov pogled na dogodke je drugačen od pogleda odraslih, zato pa nič manj prizemljen; vprašanja, ki na prvi pogled zvenijo naivno, so v resnici mnogo bolj jasna in zavezujoča, saj terjajo prav takšne odgovore.
Celovečerni dokumentarni film Onstran žice je pretresljiv preplet spominov preživelih iz koncentracijskega taborišča Gonars, ki so otroštvo pustili na notranji strani bodeče žice. Zbrana pričevanja otrok so mnogo več kot opomin na eno največjih grozot 20. stoletja; so predvsem izpovedi posameznikov, ki so zbrali dovolj poguma in obrnili stran v novo življenje.
zanimivosti
Letos mineva sedemdeset let od začetka internacij Slovencev in Hrvatov v italijanska koncentracijska taborišča.
6. aprila 1941 sta Hitler in Mussolini okupirala Jugoslavijo. Slovensko ozemlje sta si razdelili Nemčija in Italija, slednja je oblikovala Ljubljansko provinco. Italijanska vojska je od jeseni 1942 na območju južno od Ljubljane izvedla vrsto napadov na civilno prebivalstvo, da bi zaustavila slovensko odporniško gibanje. Proti civilistom je uporabljala iste metode kot nacisti na vzhodni fronti: požiganje vasi, streljanje talcev in množične deportacije v koncentracijska taborišča, da bi tako partizani ostali brez podpore prebivalstva.
Več kot 30.000 ljudi je bilo interniranih, večinoma ženske, pa tudi starejši in otroci. V Gonarsu, v videmski pokrajini dežele Furlanije Julijske krajine v bližini mesta Palmanova in stare avstro-ogrsko-italijanske meje, je od pomladi 1942 do septembra 1943 delovalo koncentracijsko taborišče za civiliste. V osemnajstih mesecih je v Gonarsu umrlo 509 ljudi, od tega 71 otrok, mlajših od enega leta. Leta 1973 so na pobudo Federativne Socialistične Republike Jugoslavije v Gonarsu zgradili spomenik 453 ljudem, ki tam počivajo.
V taborišču Gonars so bili internirani priznani slovenski akademski slikarji in tudi nekateri samouki. Zapustili so obsežen in neprecenljiv opus likovnih del, ki kot edino ohranjeno vizualno gradivo (hrani ga Muzej novejše zgodovine) priča o takratnem trpljenju in grozotah. Med njimi so bili Nikolaj Pirnat, Drago in Nande Vidmar, Stane Kumar, Vlado Lamut, Marijan Tršar, Slavko Balentin in drugi.
Pomemben dokument časa, ki priča o dogodkih pred, med in po internaciji, so tudi spisi otrok, ki so nastali po vrnitvi domov, v takratnih partizanskih šolah. Priredili so tekmovanji s terapevtsko-spominsko vsebino Otroci nam govorijo in Naš otrok v internaciji. Z zapisovanjem in risanjem travmatičnih izkušenj iz taboriščnih dni naj bi otrokom pomagali premagati travme in posledice, ki sta jih v njih pustili vojna in izkušnja taborišča.
Pri pisanju scenarija za film Onstran žice je režiserju pomagal slovenski zgodovinar dr. Boris Gombač, ki je skupaj z Metko Gombač in Dariom Mattiusijem izpeljal raziskavo, postavil razstavo in objavil publikacijo Ko je umrl moj oče – Risbe in pričevanja iz koncentracijskih taborišč na italijanski vzhodni meji (1942–1943).
iz prve roke
»Šele pred kratkim sem izvedel, da je le nekaj kilometrov stran od mojega doma v Furlaniji nekoč stalo italijansko koncentracijsko taborišče. Čeprav njegova razsežnost ni primerljiva z nacističnimi, je bilo taborišče v Gonarsu kraj trpljenja in smrti. Rad pripovedujem zgodbe, ki so na neki način povezane z mano in se navezujejo na tematiko mojega preteklega dela.
Moja pozornost do otroškega sveta, pomen spomina in njegovo spreminjanje skozi čas so me privedli do Gonarsa. Brez kakršne koli retorike sem želel odkriti, kaj se skriva za tistimi otroškimi risbami, ki govorijo o trpljenju, a tudi o sanjah in upanju. Kaj je ostalo od tistih spominov in kaj od tega so vnuki takratnih otrok ohranili danes.
Pričevalci se spominjajo svojih travm, nevidnih znamenj, ki jih spremljajo skozi življenje. Rdeča nit dokumentarnega filma, s katero sem želel vstopiti v preteklost in jo hkrati zapustiti, je otroštvo. Besede in risbe takratnih otrok skozi oči današnjih.
Film ni zgodba s srečnim koncem, ampak preprosto pričevanje, ki dokazuje, da humanost in solidarnost lahko prevladata nad sovraštvom.«
– Dorino Minigutti, režiser in scenarist
portret avtorja
Dorino Minigutti (rojen leta 1961 v Palmanovi) je italijanski scenarist, režiser in producent. V sodelovanju z Deželnim sedežem RAI za Furlanijo Julijsko krajino ter drugimi javnimi upravami in ustanovami je posnel vrsto dokumentarnih in didaktičnih filmov s socialno vsebino. Od leta 1993 dalje je za Univerzo v Vidmu napisal in režiral nekaj didaktičnih filmov v furlanskem jeziku v okviru projektov EU za manjšinske jezike. Med drugim je realiziral filme: Il parco, l’acqua e la luna (Park, voda in luna, 1994, nagrada Libero Bizzari), Il filo rosso (Rdeča nit, 1998, prva nagrada na pregledu Videoland) in Nûfcent – Videosclesis dal Friûl (20. stoletje. Videoutrinki iz Furlanije, 2006, prva nagrada Mario Quargnolo in prva nagrada Renato Appi). Dokumentarni film Onstran žice se je oblikoval kot mednarodna koprodukcija po udeležbi Dorina Miniguttija ter producentov Aleša Doktoriča in Irene Marković na medregijski delavnici EURODOC v italijanski Gorici leta 2009. Dorino Minigutti trenutno dela na projektu o zasebnih avdiovizualnih arhivih in zgodovinskem spominu od konca druge svetovne vojne do danes.
Premieri sledi srečanje s filmskimi ustvarjalci. Med drugim se bomo pogovarjali tudi o nedavno izdanem romanu v stripu Italijanska zima Davida Toffola.
Italijanska zima oživlja spomin na slovenske državljane, ki jih je fašistični režim od jeseni leta 1941 preganjal in zaprl v razna koncentracijska taborišča po Italiji. »Knjiga ni kronika ali reportaža, ampak zgodba, ki so jo navdihnili resnični dogodki. Je refleksija o tragediji deportacije, o etničnem čiščenju, o norem italijanskem načrtu med drugo svetovno vojno. Gre za zgodovinska dejstva, ‘filtrirana’ skozi mojo domišljijo in ljubezen do stripa,« je izjavil Toffolo. Urednik knjige Igor Prassel je povedal: »Strip je eden redkih poskusov italijanskega opravičila za dogodke iz polpretekle zgodovine in obenem kaže, da lahko stripovska oblika še kako dobro spregovori o resnih in bolečih zgodovinskih temah.« Risani roman je izdalo Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta, v sozaložništvu z založbo ZRC.
Film so sofinancirali Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Fondo Audiovisivo FVG, Hrvatski audiovizualni centar, Comune di Gonars in Grad Rijeka.