zgodba
Simin, ki bi rada zapustila Iran in tako omogočila hčerki boljše življenje, zaprosi za ločitev, saj njen mož Nader noče zapustiti svojega bolnega očeta. Sodišče ne ugodi njeni prošnji, zato se Simin vrne v hišo svojih staršev, hčerka Termeh pa se odloči ostati ob očetu. Ko Nader najame mlado pobožno žensko, da bi mu pomagala skrbeti za očeta, ne sluti, da mu ta nekaj prikriva …
iz prve roke
»Ločitev je detektivka brez detektivov. Občinstvo je tisto, ki mora razvozlati uganke; odgovorov bo toliko, kot je gledalcev. Film ne vsiljuje idej in ne ponuja odgovorov, pač pa postavlja vprašanja. /…/ Časi, ko je bil režiser vzvišen nad svojim občinstvom, ko je nastopal kot usmerjevalec ali glasnik, so po mojem mnenju minili. Gledalci so manj pasivni in bolj vpleteni v zgodbo; ob gledanju filma izberejo svoje stališče. Vlogo detektiva zato prepuščam gledalcu.«
– Asghar Farhadi, režiser in scenarist
portret avtorja
Iranski filmski ustvarjalec Asghar Farhadi (rojen l. 1972) je diplomiral iz filmske režije na teheranski univerzi. V času študija je napisal in režiral več gledaliških iger ter režiral nekaj priljubljenih televizijskih serij. Leta 2001 je skupaj z režiserjem Ebrahimom Hatamikio napisal scenarij za uspešen film Ertefae Past, dve leti kasneje pa posnel svoj režijski prvenec Raghss dar ghobar. Širše mednarodno priznanje mu je prinesel četrti celovečerec Darbareye Elly, s katerim je leta 2009 osvojil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo in nagrado za najboljši igrani dolgometražec na filmskem festivalu Tribeca. Ločitev je režiserjev peti celovečerni film.
kritike
»Najboljši film leta. Združuje zgodbo, vredno velikega romana, s čustveno silovitostjo velike melodrame. /…/ Ločitev bo postala ena tistih večnih mojstrovin, ki jo bodo gledali še čez desetletja.«
– Roger Ebert
»Farhadi izkazuje obvladovanje preiskovalnega tempa, ki spominja na klasika Hitchcocka, in občutek za etične odtenke, ki je čisto njegov. Naletel je na zgodbo, ki ne govori le o moških in ženskah, otrocih in starših ter sodstvu in veri v dandanašnjem Iranu, temveč načenja kompleksna in globalno pomembna vprašanja odgovornosti, subjektivnosti in kontingence ‘izrekanja resnice’, priča pa tudi o tem, kako tanka je lahko črta med neomajnostjo in ponosom – posebno moškim – ter sebičnostjo in tiranijo.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Označiti jo za mojstrovino bi bilo podcenjevanje.«
– Dave Fear, Time Out New York
»Navidezno preprost na pripovedni ravni, a moralno, psihološko in družbeno kompleksen.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Izjemno spretno narejena družinska drama z mnogo širšim družbenim pomenom, brezhibno odigrana in zrežirana, varljivo zadržanega sloga, ki nas zgrabi in ne spusti iz svojega prijema polni dve uri. /…/ Film, ki je hkrati specifično iranski – vprašanji verskih pravil in položaja žensk sta ključnega pomena – in univerzalen v svojih implikacijah, preiskuje pomembne teme krivde, greha in odrešenja v neposrednem, navdušujočem slogu /…/.«
– Neil Young, Tribune
»Eden najbolj navdušujočih primerov iranskega socialnega realizma (in naturalistične igre).«
– Jim Hoberman, The Village Voice
»Silno inteligenten, čustveno in moralno kompleksen film, ki ne podcenjuje svojih gledalcev.«
– Philip Kemp, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Moralni labirint, zgrajen kot hitchcockovski whodunit, ki mimogrede razkrije relativnost resnice in hkrati pomete z vsemi našimi lagodnimi predsodki o Iranu na splošno in, bolj specifično, šeriatskem pravu.«
– Nick Roddick, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Farhadijev najboljši film doslej dokazuje, da je duh Otta Premingerja še kako živ in da prebiva v Iranu: pričujoča študija – ne o tem, kdo ima prav in kdo ne, ampak o dobrem/slabem na eni strani ter dobrem/slabem na drugi – bi se lahko imenovala tudi Anatomija splava.«
– Brad Stevens, ‘Najboljši filmi leta 2011’, Sight & Sound
»Film, ki si ga nedvomno morate ogledati. Varljiva hitchcockovska kriminalka, ki namige poseje tako skrbno, da jih boste po vsej verjetnosti zgrešili, in kompleksna filozofska pripoved, v kateri je vsak lik moralno kompromitiran.«
– Andrew O’Hehir, Salon.com
»Za Ločitev se zdi, da teče kot življenje; skrivnostno in ireverzibilno./…/ Film ne bi mogel biti bolj konkreten, bolj sodoben in bolj dramatičen.«
– Joe Morgenstern, Wall Street Journal
»Če je režiserju nekako uspelo, da lahko v Iranu ustvarja filme, jih distribuira in celo pridobi aktivno podporo politične organizacije, kakršna je Farabi Foundation, to nikakor ni rezultat politične kapitulacije z avtorjeve strani. /…/ Farhadi tako kot v svojem prejšnjem filmu Darbareye Elly raziskuje družbene razlike, predvsem tiste, vtisnjene v ženska telesa. /…/ Kar v bistvu uprizarja, je psihološka notranjost, modernistično pojmovanje subjekta, ki poudarja, da drug drugega ne moremo spoznati le preko dejanj, temveč da lahko ločitev, osnovno stanje človeka, premagamo le s komunikacijo in pogovorom. /…/ Končna posledica tega je, da se morajo celo tisti, ki so si na videz bolj domači s to dekadentno fazo iranske revolucije, prihuliti in pretvarjajoč se prebiti skozi svoje vsakdanje življenje. Po radikalni delitvi, dialektiki; zdi se, da družbeni sloji le niso tako ločeni.«
– Michael Sicinski, CinemaScope
»Preseneča me, da je ravno ta film letos /../ dobil tudi zlati globus in oskarja za najboljši tujejezični film. Pa ne zato, ker Ločitev ne bi bil zares vrhunski film, marveč ker predstavlja čisto nasprotje hollywoodski tovarni sanj: razmišljujoč, vsakršnega blišča oskubljen film z odprto pripovedno strukturo. Navidez povsem spontan, preprost, a v resnici do kraja domišljen. Vse v njem je videti tako naravno, tako banalno, da mnoge pomembne geste in besede mimogrede ostanejo neopažene. Tiste vrste film, skratka, ki ga boste hoteli videti še enkrat, in to takoj zatem, ko se bo odvrtela odjavna špica.«
– Špela Barlič, Pogledi
»Farhadijev film je tako spretno sestavljen in zavit, poln indicev in insinuacij, ki jih gledalec prepoznava in rešuje retroaktivno, da bi ga brez slabe vesti lahko obdolžili hladnega formalizma. Toda obenem je tako neizprosen do vsakega protagonista posebej, da mu ni mogoče odreči globokega humanega sporočila. Ločitev je človeška tragedija v malem; vsi občasno lažejo, se sprenevedajo, prirejajo dejstva, toda to počno v najboljši veri in z najboljšimi nameni do bližnjih./../ Farhadijeva Ločitev vsebuje dva simbolna pomena, razvezo med naslovnima junakoma in ločitev/delitev na civilno in versko pravo. Če ji dodamo še element razrednih razlik, ki v enaki meri motivirajo dejanja junakov, dobimo eksplozivno dramsko mešanico in najboljši film leta.«
– Simon Popek, Delo
»Film, ki je prav tako dober, kot vam vsi pravijo, da je – in vedeli boste že od prvega trenutka, ko vas bo utemeljevanje odločitve o tej pregovorni ločitvi potegnilo v brezsapni tornado argumentov. /../ Odličen film.«
– Peter Zupanc, Primorske novice/TV okno
»Gre za samosvojo kombinacijo socialne in sodne drame, vendar ne na podlagi kakšnega umetelnega dramskega konstrukta ali s pečatom plitke moralke, marveč v podobi kompleksnega mozaika navidez vsakdanjega dogajanja z domišljenimi detajli, pretanjene igre družbenih odnosov, socialnih razlik, razmerij in konfliktov med akterji, etičnih vprašanj, moralnih dilem in nevsiljivih čustev. Vse skupaj je precizno spleteno v pripoved, ki se ponaša z napetostjo detektivke. /../ Farhadi mojstrsko stopnjuje pripoved, da prerase v osupljivo socialno srhljivko, ki vijuga po tenki liniji med resnico in lažjo, pravico in koristoljubjem, čustvenimi vezmi in samoljubjem časti.«
– Bojan Kavčič, Stop
»Farhadi je, podobno kot v svojem prejšnjem filmu Vse o Elly, na veliko platno prenesel resno etično preizpraševanje v času, ko je globlji in uravnoteženi razmislek o naših željah in navadah postal ave raris znotraj kompleksnega in prevladujočega banalnega sistema zabave. /…/ Svoje delo je zvil v veliko perzijsko preprogo, v kateri je uspel preplesti neskončno število niti, iz katerih je ustvaril vzorce, teme in elipse.«
– Carlos Pascual, Ekran