»Iščemo moške, stare od 16 do 99 let,« je časopisni oglas povabil k avdiciji za najnovejši dokumentarni film Ruth Beckermann, ki je za izhodišče izbrala kontroverzno klasiko dunajske erotične literature, leta 1906 anonimno izdani fiktivni dnevnik Josefine Mutzenbacher. Stotero mož, ki so se odzvali, režiserka posadi na svoj freudovski kavč, jih poprosi, naj preberejo izsek iz zloglasnega romana, nato pa drug pred drugim, pred kamero in gledalcem razgrnejo svoje najbolj intimne misli, izkušnje in fantazije.
»Kot dunajski otrok sem že razmeroma zgodaj naletela na zgodbo Josefine Mutzenbacher. Kot toliko drugim je tudi meni predstavljala nekakšen uvod v prakso umetnosti ljubezni. Piratske izdaje romana so se valjale na nočnih omaricah naših staršev ali pod pultom bližnje knjigarne, v sedemdesetih pa je bila knjiga v broširani izdaji na voljo tako rekoč povsod. Natanko je sovpadala s zeitgeistom tako imenovane seksualne revolucije, pa čeprav ni bila ne vem kako moderna. /…/ S to moško fantazijo sem želela soočiti izključno moške, ker menim, da je skrajni čas, da si tudi ženske pobližje ogledajo moške. Moški to počnejo že od rojstva filma in včasih so v tem res dobri. V vsaki umetnosti lahko najdete primere, kako so moški fantastično upodobili ženske. Mislim, da bodo ženske dosegle resnično enakost takrat, ko jim bo uspelo upodabljati moške, ne pa samih sebe ali drugih žensk. Tudi v tem je bil zame del privlačnosti ustvarjanja takšnega filma. /…/ Danes so vsi mediji polni seksa. A hkrati se o seksu zares ne govori. Kako je to mogoče? Od kod izvira način, na katerega zahodni svet obravnava spolnost? Ko je Foucault v sedemdesetih letih preučeval odnos zahodne kulture do spolnosti, je zapisal, da ‘za moderne družbe ni značilno to, da so seks potisnile v senco, temveč da so se zavezale o njem govoriti ad infinitum, medtem ko ga hkrati izrabljajo kot skrivnost‘. Skrivnost, o kateri se spoveš v spovednici, jo priznaš pred policajem, jo zaupaš zdravniku. Duhovnik, papež, sodnik, zdravnik in mediji. To hegemonijo sem skušala – vsaj za trenutek – porušiti s filmom.«
– Ruth Beckermann
»Režiserka je bila rojena na Dunaju v povojnem času judovskima staršema, ki sta preživela holokavst. Kariero je posvetila zagrizeno zvedavemu izkopavanju družbene, politične in ekonomske zgodovine Avstrije 19. in 20. stoletja, vselej z iskreno velikodušnostjo do svojih človeških subjektov in precizno kritiko sistemov, v katerih ti ljudje delajo, častijo, stremijo in se borijo. Njen dvanajsti celovečerec, ki je z Berlinala 2022 odnesel nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja, je drzna provokacija, ki obriše prah z notoričnega, sto let starega pornografskega teksta, da bi pod drobnogled postavila idejo moškosti in čudaški, roke vijoči puritanizem današnjega časa.«
– Darren Hughes, Cinema Scope
»Žilava in sposobna Ruth Beckermann zgrabi priložnost, da iz teh mož izvabi njihove iskrene osebne izpovedi, njihove včasih nepričakovane kritike šokantne knjige in, kar vzbuja največ nelagodja, njihovo razkrivanje prepovedanih fantazij. /…/ Zasluži si nagrado za film, po ogledu katerega si najmanj želite pogledati v oči starejšemu možakarju na sosednjem sedežu. A prejel je tudi nagrado za najboljši film v sekciji Srečanja na zadnjem Berlinalu – in to povsem zasluženo, saj gre za še posebej neustrašen film na še posebej impresivni festivalski ediciji.«
– Nicolas Rapold, Artforum