iz prve roke
»Ko smo se pred leti začeli prijavljati na razpise, je bila predvidena zgodba seveda drugačna. Film s srečnim koncem in politično korektno zgodbo o uspehu, ki bi zadostil mednarodnim festivalskim željam. A ko sem našla punce, se je perspektiva hitro obrnila. Poskusila sem ujeti glas njihove kulture in njihov pogled na nas, kako Afganistanci dojemajo našo belsko ‘dobrosrčnost’ in dobrodelnost. Smo res tako dobri, kot se vidimo sami? To srečanje dveh izrazito različnih kultur in načinov razmišljanja je bilo za vso ekipo burna izkušnja in vsekakor smo tudi za filmsko kamero izkusili potovanje, ki bi si zaslužilo svoj film. /…/ Sanje afganistanskih deklet so univerzalne in se je z njimi preprosto identificirati, njihova kultura pa je veliko bolj zapletena in z drugih vidikov pogosto težko razumljiva. Film ne obsoja in ne zavzema nobene strani, ampak ponuja vpogled v čustveno nepredvidljivo potovanje smučarskih sanj.«
– Haidy Kancler
portret avtorice
Maja Senekovič (aka Haidy Kancler) se je rodila leta 1982 v Mariboru, končala študij Medijskih komunikacij na Univerzi v Mariboru, od leta 2009 pa ustvarja kot neodvisna filmska režiserka. Njen celovečerni prvenec Najgloblji zemljan v kopalkah je bil prikazan na številnih mednarodnih festivalih.
kritike
»V filmu Smučarske sanje tri mlade Afganistanke v kamniti pustinji ugotavljajo, da je življenje afganistanske ženske zapor, in sanjajo, da bi postale smučarske inštruktorice. Potem dobijo priložnost, da se udeležijo smučarskega kampa v Avstriji, in z napotkom ‘vse, kar ste o Evropi videle v filmih, je resnično’ poletijo najprej v Slovenijo, od koder so njihove smučarske trenerke. V avstrijski šoli jih zdolgočasenim dijakom razkazujejo kot čudo iz eksotične dežele, trenerka jih takoj označi za lenuhinje in njihovo nezagnanost jemlje kot osebni neuspeh, na testiranju jim dvestokilski možakar pove, da so predebele oziroma presuhe, da bi v alpskem smučanju kaj dosegle, in tako se začnejo njihove sanje taliti. Ne premagujejo samo strmin, ugotovijo, ampak tudi predsodke, evropsko vzvišenost, samozaverovanost, ksenofobijo, rasizem in lažne objeme. A ko poskušajo uiti iz te ‘zlate kletke’, s tem le utrdijo stereotipe o lenih, nezanesljivih, nehvaležnih in nevrednih Drugih.«
– Tina Lešničar, Delo
»/…/ film, ki je v toku nastajanja postal večji, kot si je sprva upal biti, večji od vseh vpletenih, s tem pa že film, ki je ušel današnjim časom, kjer podobe in zvoke pogosto skušamo vnaprej omejiti, zajeziti, jih predvideti. Tako je v njem nekaj herzogovskega, nekaj, kar gre čez življenje. /…/ Film lahko gledamo kot socialni komentar, poročilo o spopadu dveh civilizacij, priliko o vprašanju svobode žensk v dveh kulturah, kritiko neoliberalnega športnega profesionalizma, a se najbolj dragoceno izhodišče zdi prav vedênje deklet pred filmsko kamero, torej inherentno notranje filmski pogled, ki nas ves čas zavaja, spravlja na stranpota, meče iz tira.«
– Nejc Pohar, Ekran
»Doku Smučarske sanje pa ni Rocky, še manj Ledena steza, zgodba o tem, kako se tri simpatične outsiderke vsem oviram in prerokbam navkljub »čudežno«, »katarzično« in »inspirativno« prebijejo na olimpiado, temveč zgodba o tem, kako začnejo tri simpatične outsiderke, ki štekajo, da olimpiade ne bodo videle (olimpiada je za Mikaelo Shifffin in take), ki jih vsi predsodki in zavrnitve, na katere naletijo v profesionalnem smučanju, preveč spominjajo na afganistansko izkušnjo, in ki jim to, da bi bile tam zadnje, v resnici ne pomeni toliko kot jamajški posadki boba (dovolj imajo tega, da so zadnje v Afganistanu), razmišljati, da bi bilo nemara bolje, če bi stegnile v Nemčijo, kjer jih čaka, kot pravijo, »boljše življenje« (kdo ve, morda » boljše življenje«, ki so ga videle v »zahodnih filmih«, pred katerimi jih svarijo v Afganistanu). Zbežati hočejo »pred afganistansko kulturo«, a kontakt s Facebooka naj bi bil sporen in nevaren – je lahko bolj sporen in nevaren od vrnitve v Afganistan? ZA-«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina