Film, nastal v nizozemsko-slovenski koprodukciji, si je na festivalu v Tribeci prislužil posebno omembo žirije za najboljši igrani prvenec.
iz prve roke
»Odkar pomnim, me preganja ista nočna mora: enkrat umira moja mati, drugič oče. Prebudim se vsa prepotena in šele po nekaj sekundah se zavem, da sta starša v resnici še živa. Kaj pa če eden naših staršev ne bi umrl nepričakovano, ampak bi izrazil željo, da konča svoje življenje? Predstavljajmo si, da nam oče nekega dne nenadoma reče: ‘Dovolj sem imel.’ Kaj bomo storili? Če je to njegova želja – ali je ne bi morali spoštovati? /…/ Ali lahko mlajša generacija, ki je polna življenja, razume in podpira željo starejše generacije po smrti? Iris se mora soočiti z očetovo namero, še bolj pa morda s svojim ‘odnosom’ do življenja ter načinom, kako ga živi. Ob soočenju s smrtjo se mora protagonistka – in s tem gledalec – nenadoma spopasti s številnimi vprašanji: o svobodnem odločanju, prilagodljivosti in smislu življenja, osamljenosti in intimnosti. /…/ Na Nizozemskem, pravzaprav povsod po svetu, zagovarjamo posameznikovo pravico, da svoje življenje oblikuje v skladu z lastnimi željami. Veliko se ukvarjamo s tem, kako si podaljšati življenje, in umikamo pogled, ko gre za bolečino in smrt. Kot filmska ustvarjalka imam priložnost, da gledalca soočim z nelagodjem bližajoče se smrti. Z vso absurdnostjo, ki sodi zraven.«
– Floor van der Meulen