zgodba
Sandra živi z osemletno hčerko v majhnem stanovanju v Parizu. Redno obiskuje očeta, upokojenega profesorja filozofije, ki zaradi nevrodegenerativne bolezni počasi izgublja vid, spomin in samostojnost. Medtem ko z družino išče primeren dom za ostarele, Sandra nepričakovano naleti na Clémenta. Čeprav je poročen, se med njima začne strastno razmerje …
iz prve roke
»Pri pisanju scenarija me je delno navdihnila bolezen, za katero je trpel moj oče. Skušala sem najti smisel v vsem, kar sem doživljala. Raziskati sem hotela, kako lahko dva nasprotujoča si občutka, žalovanje in ponovno rojstvo, ustvarita dialog; kako ju človek lahko doživlja hkrati. Čeprav je razmerje med Sandro in Clémentom zapleteno, je predvsem polno radosti. Pri njenem očetu gre po drugi strani zgolj za trpljenje. Zgodbi obstajata hkrati. Skušala sem najti filmsko formo, ki bi prikazala to sobivanje. /…/ Povedati sem hotela zgodbo o tem, kako je žalovati za nekom, ki je še vedno živ. Georg ni več oče, kakršnega je Sandra poznala, a je še vedno prisoten. Čeprav njegov um propada, del njega – njegova senzibilnost, njegovo bistvo – ostaja. Želela sem, da bi ljudje začutili to sočasno izginjanje in ostajanje; na videz protislovno dogajanje je bilo zame močan vir čustev. Pokazati sem skušala globoko vez, ki presega bolezen; povedati zgodbo o tem nenavadnem žalovanju, da bi ga morda lahko bolje razumeli in premagali trpljenje, ki za dolgo časa zasenči vse drugo. Na koncu se mora Sandra, da bi se vrnila v življenje, osvoboditi očeta. V tem je nekaj sebičnega, vendar je nujno. Sandra sprejme srečo, ki ji je ponujena, a gre za obliko zapustitve. Počuti se krivo. Tudi o tem sem hotela govoriti.«
– Mia Hansen-Løve
portret avtorice
Mia Hansen-Løve (1981, Pariz) je še pred formalnim šolanjem na pariškem Konservatoriju dramskih umetnosti kot igralka nastopila v filmih Oliviera Assayasa Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998) in Les destinées sentimentales (2000). Med letoma 2003 in 2005 je pisala za Cahiers du Cinéma in režirala nekaj kratkih filmov. Celovečernemu prvencu Vse je oproščeno (Tout est pardonné, 2007) so sledili Oče mojih otrok (Le père de mes enfants, 2009, posebna nagrada žirije v sekciji Posebni pogled v Cannesu), Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011, posebna omemba v Locarnu), Eden (Eden, 2014), Prihodnost (L’Avenir, 2016, srebrni medved za najboljšo režijo na Berlinalu) in Maya (2018). V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali avtoričin sedmi celovečerec Bergmanov otok (Bergman Island, 2022), s katerim se je prvič uvrstila v glavni program festivala v Cannesu. Za film Nekega lepega jutra je na omenjenem festivalu lani prejela nagrado Europa Cinemas Label v sekciji Štirinajst dni režiserjev.
kritike
»Film nadaljuje teme, ki jih je Mia Hansen-Løve raziskovala skozi vso kariero: minljivost, srčne bolečine, odnosi med starši in otroki, pomen neodvisnosti, ohranitveni potencial intelektualne strasti. Pripoveduje tudi o seksu, filozofiji, zdravstvu in prenašanju kulture iz generacije v generacijo, kar pomeni, da prikrito govori o francoski družbi in francoski kinematografiji: o načinu, kako slednja odseva prvo ter kako ji uspeva /…/ ves čas prenavljati – če že ne povsem na novo izumljati – samo sebe. To je veliko prtljage za skromen 112-minutni film, a režiserka je zahvaljujoč izjemnemu talentu ustvarila toplo in razgibano delo, podkrepljeno s hitrim tempom ter izmenično trpkimi in prisrčnimi humornimi vložki. /…/ Kljub stresu in trpljenju, ki smo mu priča, v filmu prevladuje vzdušje melanholične spokojnosti, obarvano s tiho, a vztrajno vero, da življenje teče dalje. /…/ Občutek, da ti ljudje obstajajo zunaj okvirov filmskega platna, je še en dokaz izjemnega talenta Mie Hansen-Løve, ki se – tako kot junakinja filma – še naprej razvija, izpopolnjuje svojo obrt in pogled na svet ter nam podarja filme kot darila, ki jih je treba odviti.«
– Jon Frosch, The Hollywood Reporter
»A priori težka tema kliče po resnobni obravnavi, ki pa se ji Mia Hansen-Løve nikoli ne prepusti, temveč prinaša sončen /…/, živahen in dostopen film, ki ga žalost preplavi le bežno, nato pa izpuhti, ko najmanj pričakujemo.«
– Mathieu Macheret, Le Monde
»Mia Hansen-Løve /…/ razkrije sublimno v vmesnih prostorih vsakdanjega življenja.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Film nas pretrese zelo tiho in nežno, skoraj ne da bi se tega zavedali. Na koncu vemo, da smo bili priča nečemu izjemnemu: slutnji, kaj pomeni biti človek.«
– Emily Zemler, The Observer
»Mia Hansen-Løve iz avtobiografske teme ustvari kristalno jasno, nežno sonato; subtilno zgodbo, ki si upa pustiti času, da mineva.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Razorožujoče lep film.«
– Marie Sauvion, Télérama
»Film Nekega lepega jutra ves čas niha med bolečino ob koncu življenja in radostno slutnjo nove, četudi zapletene ljubezni. V zgodbi, ki je pogosto srce parajoča, a ne brez humorja, režiserkin pretanjeni slog znova dela čudeže.«
– Thierry Chèze, Première
»Film banalnost življenja sublimira z rahločutnostjo in nežnostjo, ki se dotakne srca /…/. Mia Hansen-Løve v prepletu poezije in realizma ustvari razmislek o minevanju časa, katerega subtilnost se lahko kosa le z njegovim notranjim mirom. Odločitev za snemanje na filmski trak prispeva k osupljivi spokojnosti sredi težkih tem.«
– Claudine Levanneur, aVoir-aLire.com
»Filmski slog Mie Hansen-Løve se zdi tako pomirjujoče domač in udoben kot stara jopica – od mehkih bežkastih tekstur 35-milimetrskega objektiva Denisa Lenoirja prek sproščene, priljudne montaže Marion Monnier do režiserkine običajne glasbene mešanice priljubljenih skladb, vključno s Schubertom, Dinah Washington in otožnimi ljudskimi baladami Billa Faya. /…./ Veliko dobrega je mogoče reči o filmu, ki se počuti tako sproščeno – celo domače – s samim seboj.«
– Guy Lodge, Variety
»Zamuditi Léo Seydoux v filmu Nekega lepega jutra pomeni zamuditi eno najboljših igralskih predstav leta.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»To ni holivudski film, ampak francoski, zato nima nič proti seksu, seksualizaciji vsakdanjega življenja in konsenzualnemu seksizmu, še manj pa proti kompleksnosti družbenih vezi, turbulentni melanholiji želje, razmišljanju o kierkegaardovski »bolezni na smrt« in novi dialektiki zaobljubijanja »večni« ljubezni. ZA+
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija