zgodba
Desetletna Moja živi v predmestju Melbourna s slovenskim očetom in nosečo dvajsetletno sestro Vesno. Ker se ne more sprijazniti z nedavno materino smrtjo, se raje pripravlja na rojstvo otroka. Upa, da bo Vesna zapolnila praznino, ki jo je za seboj pustila mama.
iz prve roke
»Zgodba filma Moja Vesna je fiktivna, vendar spredena iz tem in občutkov, ki so bili prisotni v mojem otroštvu.
Želela sem prikazati proces žalovanja, nekaj, s čimer se sreča vsak od nas, pa vendar nas intenzivnost, nepredvidljivost in nasprotujoča si narava občutij, ki jih takrat doživljamo, pogosto razdvajajo. Vsak od družinskih članov v filmu je pokojno osebo doživljal drugače, zato je vsakemu na drugačen način težko – vsak je v svojih poskusih dojemanja njene smrti sam. Posebno me je zanimala Mojina otroška samost, in pa njena iznajdba obrambnih mehanizmov, ki ji dajejo moč, medtem ko sta njen oče in odrasla sestra Vesna preobremenjena z lastnimi stiskami. Film sem želela posneti iz njenega zornega kota – iz pogleda otroka, ki se je znašel sam po dogodku, ki ga šele skuša zares doumeti.
To je zgodba slovenske družine v Avstraliji, pri čemer sem črpala iz svoje migrantske izkušnje; iz občasnih občutkov odtujenosti in nepovezanosti z okoljem, naravo, kulturo – kar pa postane toliko bolj občutno, ko se človek spopada s travmatičnimi dogodki. Mojin oče v filmu reče, ‘Tu sem doma’, vendar se zdi ujet v brezzračju med dvema svetovoma, kot tudi v premajhni, neprenovljeni najemniški hiši, otopel v svojem žalovanju: sam sebi tujec.
Upanje za pot naprej, v novo živost, je tam zunaj, med ljudmi; med novospletenimi vezmi, ki so edino, kar tujo deželo naredi dom. Moja in Vesna skozi film najdeta vsaka svojo pot naprej.«
– Sara Kern
portret avtorice
Sara Kern (1989) je v Sloveniji rojena scenaristka in režiserka, ki živi v Melbournu v Avstraliji. Leta 2013 je diplomirala iz filmske režije na AGRFT in pred selitvijo v Avstralijo več let delala kot scenaristka za otroški in mladinski program slovenske nacionalne televizije. Njen kratkometražec Srečno, Orlo! je bil leta 2016 premierno prikazan na beneškem filmskem festivalu, se kasneje uvrstil na festivale v Torontu, Chicagu in Seattlu ter prejel Štigličev pogled za režijo Društva slovenskih režiserjev. Svoj celovečerni prvenec Moja Vesna je Sara Kern razvijala v programu Talent Lab festivala v Torontu, na scenaristični delavnici festivala v Torinu in v rezidenci fundacije Cinéfondation festivala v Cannesu, premierno pa ga je predstavila v sekciji Generacija Kplus na zadnjem Berlinalu.
kritike
»Loti Kovačič je preprosto neverjetna – ima talent in nekakšno umirjeno karizmo, ki jo kamera preprosto obožuje. /…/ Nekateri filmski ustvarjalci so odločeni pripovedovati ganljive zgodbe, ki obravnavajo najtežje teme, in imajo tudi za to potrebni talent. Slovensko-avstralska režiserka Sara Kern je ena izmed njih.«
– Vladan Petković, Cineuropa
»Režiserka in scenaristka Sara Kern v svojem impresivnem celovečernem prvencu natančno in rahločutno, z izjemnim občutkom za drobne geste in medosebno dinamiko, pripoveduje o izgubi in tolažbi.«
– Berlinale
»Sara Kern dobro razume, kako je lahko um mladega dekleta hkrati neukrotljiv in skrajno občutljiv. Režiserka vodi Loti Kovačič skozi izjemno igralsko predstavo kot nekoga, ki je prisiljen nositi pretežko breme ob nepravem času. Tudi Mackenzie Mazur je v vlogi samovoljne, vihrave Vesne pravo razodetje. /…/ Sonce vedno vzide in nežno vznemirjujoči film Sare Kern je tu, da nas vzame v svoj topli objem.«
– Stephen A Russell, Time Out
»Moja Vesna, tematski park tesnobe, nelagodja, žalosti, žalovanja, prebolevanja, ujetosti in napetosti, skuša tisto mučno svečano, nesproščeno, iritantno filmsko slovenščino, ki misli, da mora v vsakem stavku izreči vso Slovenijo, odrešiti s selitvijo v Melbourne, s čimer ji najde okolje, v katerem seji ni treba ukvarjati s sabo, temveč s samim filmom /…/ Sara Kern se tej filmičnosti, tej ekstatičnosti slike (in izraza), temu bogastvu ‘preprostih dogajanj’, noče odpovedati – s pomočjo direktorja fotografije Leva Predana Kowarskega /…/, poskrbi, da predmeti in ‘neme’ stvari, ki obkrožajo protagoniste /…/, oživijo in ‘govorijo’ na enak način, kot igralec govori z drugim igralcem. Kot bi hotela ekranizirati Arnheimov dictum: ‘Prikazovanje človeškega naravnega okolja je bil eden izmed dosežkov, ki so upravičili obstoj filma.’ ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.«
– Špela Barlič, Radio Slovenija