zgodba
V opuščeni stavbi gre na snemanju nizkoproračunske grozljivke vse narobe. Režiser z neznosnim vedenjem ekipo že tako ali tako spravlja ob živce, potem pa razkrije še svoj načrt, kako v projekt vnesti nekaj energije in vznemirjenja: prebudil bo starodavno zombijevsko prekletstvo. V divjem kadru-sekvenci, kjer letijo deli teles in špricajo telesne tekočine, se igralci spopadejo s pravimi nemrtvimi (in z režiserjem), nato pa se film šokantno konča in zvrstijo se napisi … Toda ali je to res vsa zgodba?
iz prve roke
»To je high-concept film, ki svojo premiso razkriva šele z razvojem zgodbe. Začne se s katastrofo, a hitro zavije drugam in se konča na povsem nepričakovan način. Sprva se izdaja za klasični film o zombijih, postopoma pa se razvije v situacijsko komedijo in nazadnje izteče v čisto nov žanr, nekakšen lažni dokumentarec o snemanju, ki vse omenjene vidike združi v eksplozivnem finalu. Gledalec se najprej sprašuje, kaj pravzaprav sploh gleda, na koncu pa ugotovi, da film ni le smešen, temveč tudi iznajdljiv in bistroumen – vsaj upam tako! /…/ Že dolgo sem si želel napisati komedijo o snemanju filma. Vse odkar sem začel režirati, sem imel priložnost opazovati veliko smešnega vedenja, doživel sem mnogo snemanj, ki so bila včasih osupljiva, včasih smešna in včasih ganljiva. Snemalna prizorišča so mi kot osnovno gradivo zelo všeč: gre za nekakšno pretirano mikro družbo, kjer se liki pogosto razkrijejo na spektakularen način. /…/ Rez! je poklon ljubiteljskim filmom, filmom brez proračuna, narejenim z več energije kot denarja, a tudi – in morda predvsem – poklon ljudem, ki jih ustvarjajo: igralcem, režiserjem, pa tudi tehnikom, vajencem … vsem. Poklon filmu v procesu nastajanja, vsakodnevni filmski obrti. /…/ Film je kar precej meta. Moja žena igra režiserjevo ženo. Moja hči igra njegovo hčerko. To je v skladu s temo. Toda film je meta na več ravneh. Gre za nenehni mise en abyme. Snemanje filma v filmu, ki tudi sam pripoveduje o snemanju filma; priredba japonskega filma, ki pripoveduje zgodbo o priredbi japonskega filma; igralci igrajo igralce, prizore spremljamo z več zornih kotov … Celo sami smo se med snemanjem včasih izgubili …«
– Michel Hazanavicius
portret avtorja
Michel Hazanavicius (rojen leta 1967) je najbolj znan po filmu Umetnik (The Artist), ki je leta 2012 požel pet oskarjev, tudi za najboljši celovečerec, režijo in glavnega igralca. Črno-beli in nemi poklon klasičnemu obdobju ameriške kinematografije, v katerem sta glavni vlogi odigrala Jean Dujardin in režiserjeva žena Bérénice Bejo, je po premieri v Cannesu osvojil kritike in postal eden najbolj nagrajevanih filmov leta 2011. Med režiserjeva dela sodijo še: biografska komična drama Fenomenalno (Le Redoutable, 2017) z Louisom Garrelom v vlogi Jean-Luca Godarda; The Search (2014), vojna drama z Bérénice Bejo; ter parodija na filme o Jamesu Bondu OSS 117: Le Caire, nid d’espions (2006) in njeno nič manj uspešno nadaljevanje OSS 117: Rio ne répond plus (2009).
kritike
»/…/ francoski metazombijski metašoker Rez! /…/ je posnel Michel Hazanavicius, avtor oskarjevskega Umetnika. Umetnika tokrat igra Romain Duris, le da ni igralec, temveč režiser (‘hiter, poceni, dostojen’), ki pa ne režira nemega filma, temveč bučen, vreščeč, histeričen film o podivjanih zombijih, toda vrag vzame šalo, ko igralci (vsi z japonskimi imeni), ki snemajo na ‘lokaciji’, na kateri je japonska vojska med II. svetovno vojno eksperimentirala z ljudmi, mutirajo v prave zombije. Sla po avtentičnosti jim eksplodira v obraz! Leteti začnejo kri, roke in glave, mnogim gre na bruhanje, že neživim, kaj šele nemrtvim, vsi v vsem trapasto in ekscesno pretiravajo – začne se orgija človeškega mesa, do katerega film ne kaže nobenega spoštovanja. Rez!, rimejk japonske kultne komične grozljivke Smrt v enem kadru (2017), je parodija nizkobudžetnih produkcij, obupanosti zombimanije, filmskega egoizma in narcizma, patetičnih avtorskih kompromisov, umetnosti snemanja, pretencioznosti kadra-sekvence, platformnega kapitalizma, našega užitka v apokaliptični dezintegraciji človeškega telesa, neuničljivosti filma, tega velikega šaljivca in iluzionista, in katarzičnega, transformativnega potenciala groze, gorja in gravža.«
– Marcel Štefančič, jr.
»Michel Hazanavicius je cineast, ki ljubi film. V vseh razsežnostih in vseh oblikah. /…/ Kralj pastiša, prisvajanja in montaže se je tokrat lotil žanrskega filma. A tudi tu se za enim žanrom lahko skriva drugi. Režiser nam z zgodbo o težavnem snemanju grozljivke o zombijih ponudi neverjetno komedijo o filmski umetnosti. /…/ Rez! je poklon filmu, majhnim ekipam, ki ga ustvarjajo, krpajo skupaj, si ga zamišljajo ter presegajo same sebe, ko se zgodi nepričakovano; katastrofa, ki je ni v snemalni knjigi; pri tem pa ne pozabi niti na vlogo osvetljevalca … Govori o lepoti predanosti, o ljudeh, ki verjamejo v film, ki snemajo, naj se zgodi karkoli, naj stane kar hoče. Hazanavicius se zabava s tem mise en abyme ter tri filme brezšivno spoji v enega. V spomin nam prikliče Truffautovo Ameriško noč, Leloucha in njegovo zoomiranje, pa tudi vse tiste Z-filme, ki razveseljujejo ljubitelje žanra.«
– Marie-José Sirach, L’Humanité
»Film Rez! je prismuknjen, čezmeren in popolnoma nezaslišan, hkrati pa razkriva lahkotnost in spretnost Hazanavicusovega komičnega prijema; režiserju nekako uspe gledalca skoraj dve uri obmetavati z deli telesa in telesnimi izločki, a kinodvorano vseeno zapustiš z občutkom, da si si ogledal feel-good film.«
– Steve Pond, The Wrap
»Prav ganljivo je gledati, kako ti ljudje, ki se včasih ljubijo, včasih sovražijo in pogosto prezirajo, združijo moči v veri, da bodo ustvarili dober kader. Podoba kolektivne umetnosti, kjer tudi največji ustvarjalec ne more narediti ničesar brez znanja in izkušenj svojega soseda.«
– Adrien Gombeaud, Positif
»Film, ki morda res ni globok, je pa očarljivo prikupen, poskrbi, da so tako zombijevske apokalipse kot filmska prizorišča videti zelo strašljivi – in tudi nepričakovano smešni. /…/ Ljubezensko pismo filmu, ki je tako prismojeno in dobrosrčno, da se mu je težko upreti.«
– Tim Grierson, Screen Daily
»Rez! je Ameriška noč zombijev, oda obrtnikom nizkoproračunskega filma, ki svoje delo doživljajo kot poslanstvo, ne da bi jih pri tem skrbelo, ali bodo naredili mojstrovino ali šund. Izžareva enako kolektivno veselje, enako nepopustljivo vnemo.«
– Jérémie Couston, Télérama
»Rez! je čisti užitek za gledalca, hkrati pa poklon filmu in družini podobni mikro skupnosti, ki se (med nenehnim prilagajanjem) ukvarja z njegovim nastankom. To je nedvomno idealen otvoritveni film za hram sedme umetnosti, kakršen je festival v Cannesu, in se bo v prihodnosti zagotovo zapisal med kultna dela.«
– Fabien Lemercier, Cineuropa