zgodba
David Kurtz je kot otrok iz Poljske emigriral v Združene države Amerike. Leta 1938 se je v Evropo vrnil kot turist in obiskal tudi Nasielsk, svoje rojstno mesto. Njegova 16-milimetrska kamera, ki jo je kupil posebej za to potovanje, je bila v majhnem kraju, kamor turisti niso zahajali, takrat še redko videna novost.
Osemdeset let pozneje so njegovi povsem vsakdanji posnetki postali nekaj izjemnega. Gre za edine gibljive slike, ki prikazujejo Nasielsk pred drugo svetovno vojno. Skoraj vsi ljudje, ki jih na njih vidimo, so umrli v holokavstu.
Pričujoči dokumentarec se potopi v te dragocene tri minute, da bi odkril človeške zgodbe, ki se skrivajo na celuloidnem traku. Film sledi prizadevanjem Glenna Kurtza, da bi izvedel več o filmu svojega dedka, identificira ljudi in kraje, ki bi bili sicer izbrisani iz zgodovine, ter pomaga enega od preživelih povezati z njegovim izgubljenim otroštvom.
iz prve roke
»Na Facebooku sem naletela na knjigo Glenna Kurtza Three Minutes in Poland. Naslov me je pritegnil. Naročila sem jo in si ogledala posnetke na spletni strani Spominskega muzeja ZDA o holokavstu. Med gledanjem sem se spraševala: ali bi bilo mogoče te tri minute podaljšati, da bi preteklost ostala v sedanjosti?
Gradivo sem podrobno preučila, da bi videla, kaj bi lahko celuloid ponudil gledalcem skoraj stoletje pozneje. Posnetke sem obravnavala kot arheološki artefakt, s pomočjo katerega vstopimo v preteklost.
Stopila sem v stik z Glennom Kurtzem, odpotovala v Nasielsk, da bi našla morebitne sledi iz preteklosti, ter odšla v Detroit na pogovor s preživelim Mauriceom Chandlerjem in njegovo družino.
Po tej obsežni raziskavi sem gradivo na različne načine zmontirala, da bi oživila čim več dejstev in zgodb o Nasielsku. Nekaj sekund v kavarni tako postane plesni prizor, en sam posnetek trga pa pripoveduje zgodbo o deportaciji judovskih državljanov … Vse obraze, ki se pojavijo v filmu, smo izrezali in povečali ter se tako poklonili ljudem iz Nasielska. Stare podobe poljskega mesta smo združili s sodobnimi zvoki in ustvarili tesno zlitje preteklosti in sedanjosti.
Tri minute – podaljšano je eksperiment, ki omejenost spremeni v prednost. Živimo v času, zaznamovanem z obilico podob, ki si jih nikoli ne ogledamo dvakrat. Mi pa smo hoteli narediti ravno nasprotno: vedno znova se vračamo k istim trenutkom, prepričani, da nam bodo vsakič prinesli drugačen pomen. Film se začne in konča z istimi nezmontiranimi najdenimi posnetki, vendar jih boste drugič gledali povsem drugače.
Tri minute – podaljšano raziskuje naravo filma in dojemanje časa. Z dejanjem gledanja občinstvo sodeluje pri ustvarjanju spomenika.«
– Bianca Stigter
kritike
»Tri minute – podaljšano je časovna kapsula, spomenik, zapletena filozofska detektivka in pretresljivo pričevanje o nacističnih grozodejstvih. Je pa tudi obširen razmislek o iluzorni in entropični naravi samega filmskega medija.«
– Justin Chang, Los Angeles Times
»Tri minute – podaljšano raziskuje in preučuje posnetke s predanostjo obsedenca z Zapruderjem, pregledujoč vsak milimeter v upanju, da bo razkril nekaj pomembnega ali nekaj trivialnega – kajti po vsem tem času je tudi trivialno pomembno. Kdo so vsi ti ljudje, ki nas gledajo s platna? Kako so bili povezani drug z drugim? Kako pomembno je, da lahko vidimo obraze stopetdesetih prebivalcev Nasielska in identificiramo enajst izmed njih? In kako se film spremeni z našim vedenjem, kaj bodo morali ti ljudje kmalu prestati? /…/ Tri minute – podaljšano nas spomni, kako čaroben medij je film – kako edinstven je v svoji sposobnosti, da ujame toliko trenutkov in toliko življenja. Pripovedovalkin glas navaja reklamo za Kodachrome iz tridesetih let, ki ponosno opeva edinstveno zmožnost filma, da obudi spomine. Morda se sliši oguljeno, vendar utegne biti res.«
– Nicholas Barber, IndieWire
»Film Tri minute – podaljšano je več kot dokumentarec o holokavstu – je raziskovalna drama, meditacija o etiki gibljivih slik in zgodba o ljudeh-duhovih, ki bi lahko bili pozabljeni, če bi te slike jemali za samoumevne.«
– Beatrice Loayza, The New York Times
»Čeprav je film občasno mračen, je pogosteje melanholično poetičen. Veliko Kurtzevih posnetkov je v barvah, in čeprav so te z leti zbledele, so še vedno neverjetno žive. Nas film odpelje v preteklost ali pa morda prebivalce Nasielska za trenutek prenese v naš svet? Težko je reči, a v vsakem primeru /…/ odpira portal med dvema obdobjema. Ljudje v tem filmu – večina je že dolgo mrtva – niso duhovi, ampak naši sosedje. In čeprav se med nami sprehajajo le nekaj minut, je njihova prisotnost neizbrisna.«
– Stephanie Zacharek, Time
»Izvirna in pronicljiva meditacija o zgodovini, spominu, spomenikih in sami naravi celuloida.«
– Alissa Simon, Variety
»Domači posnetki so morda najbolj srhljivi med vsemi, saj z vsakim letom pridobijo nadih izgube in umrljivosti. /…/ Bianca Stigter utripajoče podobe Davida Kurtza izpred več kot osemdesetih let spremeni v osupljiv razmislek o tem, kaj za izgubljeno skupnost pomeni, če je ujeta na filmski trak. /…/ Distanca, ki jo občutimo ob pogledu na triinosemdeset let staro modo in pričeske, se razblini v neposredni sedanjosti: v tistih obrazih. Ko vidimo široko nasmejane otroke in odrasle, ki stegujejo vratove, da bi se zrinili v kader, opazujemo človeštvo, kakršno je vedno v prisotnosti kamere. /…/ Film Biance Stigter /…/ deluje kot rahločuten poklon njihovemu spominu.«
– Cameron Bailey, Mednarodni filmski festival v Torontu
»Tri minute – podaljšano je navdušujoče protisloven film, ki govori tako o izgubi kot o moči spomina, da izgubljeno prikliče k življenju, o trajnosti in hkrati krhkosti filma kot materialnega predmeta. V formalnem smislu je delo drzno in hkrati osvežujoče preprosto: Bianca Stigter se izogne konvencijam dokumentarnega filma, ko jih premišljeno zreducira na njihove najmanjše, najmočnejše elemente. Tri minute – podaljšano se izkaže za ne-tako-majhen čudež. To je film, poln poezije, moči in razmišljujoče miline.«
– Ann Hornaday, The Washington Post
»Na koncu občutimo hvaležnost ne le za pedantno delo Biance Stigter, temveč tudi do avtorja Kurtza in seveda njegovega dedka, človeka s kamero, katerega bežni posnetki so silovit odgovor tistim, ki so te ljudi in milijone njim podobnih hoteli izkoreniniti.«
– Jocelyn Noveck, Associated Press
»Vsi ti otroci (in odrasli), ki se entuziastično nastavljajo »čarobni« kameri in ki sicer ne bi nikoli nastopali skupaj /…/, ne vedo, kaj jih čaka, pa vendar imate občutek, da hočejo zbežati v film, da se hočejo vanj »prežarčiti « in da se zavedajo moči filma, ki jih bo nekoč vrnil v življenje – za tri minute. Ko mahajo, mahajo nam. Ko se smejijo, se smejijo nam. Živijo le tri minute, a v teh treh minutah je vse življenje. Bianca Stigter te obraze povečuje, zumira, upočasnjuje in zamrzuje – kot da bi jim hotela podaljšati življenje. Tu lahko vidite, kaj zmore film. Le film. V teh treh minutah zato šteje vsak trenutek, vsak detajl, vsaka sličica, vsaka barva, vsaka tišina, vsak gumb, vsako ime, vsak obraz – mar ni to najboljša definicija filma? ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina