kritike
»Garlandov osupljivi prvi projekt po miniseriji Devs iz leta 2020 je srhljiva sodobna ljudska zgodba, v kateri moške manipulacije z ženskami – omalovažujoče opazke, čustveno izsiljevanje, preračunljivo postavljanje v položaj žrtve in tako naprej – niso prikazane kot ločeni dogodki, temveč kot povezane geste v obscenem, stoletja starem obredu. /…/ Moški so bolj ohlapno, bolj ekscentrično, bolj smešno in bolj nihilistično delo [kot Ex_Machina]: film se začne kakor dobro znana, čeprav posodobljena podeželska zgodba o zalezovanju, nato pa se spremeni v noro in neizprosno Rorschachovo packo čiste izprijenosti in groze, ali pa morda v epizodo serije The League of Gentlemen, kot bi jo režiral Lars von Trier. Gre za tip filma, ki te pretrese na tri načine hkrati: s kruto neposrednostjo tem, hladno natančnostjo obrti in srhljivim utripom podob. /…/ Ena od poznih sekvenc sodi med najbolj odvratne stvari, kar sem jih videl v zadnjih letih. Za številne gledalce – najbrž kar za večino – bo film zato veliko, veliko preveč. A tisti z dobrim želodcem bodo v njem bolj kot pretiravanje videli radodarnost: delo filmarja, ki nam daje vse, kar ima.«
– Robbie Collin, The Telegraph
»Zdi se, kot da bi Harper prišla med stepfordske moške, ki so sprogramirani, avtomatizirani in robotizirani, androidi, produkti algoritma, kloni. Tako so predvidljivi, tako generični in tako kameleonski, da so identiteto izgubili. Pogoltnila jih je logika sanj. In logika fantazij – nevarnih, nasilnih, represivnih. Harper, osamljena kot spomin na srednji vek in agonična kot porod /…/, jih pozna – z enim izmed njih je bila poročena. A mu je zdrsnilo. Ali pa ni hotel iz njenega življenja. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Za Moške velja podobno kot za režiserjev prejšnji film Uničenje (Annihilation): bolj ko so nadrealistični, manj strašljivi in bolj melanholični postajajo. Zdi se, kot bi režiser lupil kožo z izbranega subjekta, da bi pod njo razkril bolno, trzajočo in – odkrito povedano – pomilovanja vredno kašo. Garland svoj primerek proučuje kot kakšen mrliški oglednik pri obdukciji: s klinično strogostjo, obešenjaškim humorjem in kančkom žalosti.«
– Justin Chang, Los Angeles Times