zgodba
Berlin leta 1931. Radoživa pevka Sally Bowles ter hudomušni konferansjé v razvpitem klubu Kit Kat vabita k dekadentni zabavi, medtem ko se zunaj na oblast nezadržno vzpenja nacistična stranka. V tem kaotičnem svetu se znajde britanski študent Brian Roberts, ki se s Sally zaplete v nenavaden ljubezenski trikotnik.
Marcel Štefančič, jr. o filmu Kabaret
kritike
»Kabaret je eno tistih globoko zadovoljujočih nepopolnih del, pri katerih od začetka do konca dobesedno čutiš, kako se rojeva film. /…/ Liza Minnelli uprizori tako sijajen nastop, da se ne morem domisliti drugega, kot da se ji zahvalim.«
– Roger Greenspun, The New York Times, 1972
»[Fosse je] zelo blizu temu, da prevzame pomembno ustvarjalno vlogo pri razvoju ameriških filmskih muzikalov.«
– The Washington Post, 1972
»Ne gre za običajen muzikal. Del njegovega uspeha je v tem, da ne podleže staremu klišeju, po katerem morajo muzikali gledalca razvedriti. Namesto da bi filmski različici odvzel težo obupa in jo s tem razvrednotil, se je režiser Bob Fosse podal naravnost v temno srce snovi ter si prislužil oskarja za najboljšo režijo.«
– Roger Ebert, 1972
»Filmska verzija broadwayskega muzikala Kabaret Johna Kanderja in Freda Ebba iz leta 1966 je nadvse nenavadna: kultivirana, prostaška, prefinjena, čutna, cinična, topla in vznemirljivo provokativna. Liza Minnelli je na čelu močne igralske zasedbe. Bob Fosse s svojo kot vedno izvrstno režijo poustvari Nemčijo pred približno štiridesetimi leti.«
– Variety, 1971
»Neverjetno zabaven film, čudovit spoj talenta in inteligence. /…/ všeč bo tudi ljudem, ki jim muzikali sicer niso posebej pri srcu.«
– Garry Giddins, The Hollywood Reporter, 1972
»Film je brutalen, romantičen, ZELO smešen in ima najboljšo koreografijo, kar ste jih kdaj videli na platnu.«
– John Landis
»Odličen filmski muzikal, ki je kot po čudežu nastal brez kompromisov; satira skušnjav s koreninami v političnem kabaretu. /…/ Dekadenco dojemamo kot plehko in prostaško, vendar v njej vidimo tudi živalsko energijo – vse se zdi prežeto s spolnostjo. Film dekadence ne izkorišča; daje ji priznanje, ki si ga zasluži.«
– Pauline Kael, The New Yorker, 1972
»Kabaret Boba Fosseja, prvi muzikal v zgodovini, ki je prejel oznako X, je Lizo Minnelli ponesel med največje hollywoodske zvezde in na novo izumil muzikal za ‘dobo vodnarja’.«
– Jamie Russell, BBC
»Fossejevi pogledi na spolno fluidnost in sporazumni seks danes morda delujejo kontroverzno in netaktno v primerjavi z letom 1972 ali 1931. Toda režiserjevo videnje fašizma je še vedno zelo aktualno: ekstremizem in rasizem sta posledica cinizma, ironije in izčrpanosti. /…/ Liza Minnelli je sijajna, morda še posebej v klasični uvodni pesmi Mein Herr – tu je po mojem mnenju celo boljša od Marlene Dietrich, ko prepeva Falling in Love Again v Modrem angelu (Der blaue Engel). /…/ Pravzaprav so vse pesmi Lize Minnelli čudovite; zanimivo je gledati njeno zadnjo točko, himno kabaretu samemu, pri kateri se mali oder nenadoma poveča za štirikrat in je videti bolj kot Vegas ali pa londonski Talk of the Town: trenutek, vreden Judy Garland. Kabaret je še vedno osupljiva izkušnja; svet, ki zapravlja čas, medtem ko je Rim tik pred tem, da zagori: mračno seksi, eleganten, z vseprežemajočim vzdušjem zla.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Film je zabaven in eleganten, čeprav morda ne tako resen, kot želi biti. Liza Minnelli odigra svojo morda najboljšo vlogo.«
– Jonathan Rosenbaum, Chicago Reader
»Težko je verjeti, da je minilo že pol stoletja, odkar je Kabaret prvič priplesal v kinematografe: v smislu videza, zvoka in senzibilnosti je še vedno svež in drzen ter na vsakem koraku širi možnosti, kaj lahko muzikal naredi in pove.«
– Guy Lodge, Film of the Week