iz prve roke
»Sinoči v Sohu je svarilna zgodba za sanjače, kakršen sem sam, ki si želijo čas zavrteti nazaj in se vrniti v obdobje, v katerem – paradoksalno – niso nikoli živeli. Vprašanje bi se pravzaprav moralo glasiti: če bi se lahko vrnili v preteklost, ali bi bilo to res tako pametno storiti?«
– Edgar Wright
kritike
»Ellie je Schlesingerjeva Darling, ki se ji najprej zgodi Carrollova Alica v čudežni deželi in potem še Bergmanova Persona. Film Sinoči v Sohu, karizmatični remiks fantazije, mjuzikla in slasherja, se sicer nostalgično ozre nazaj, a ne skriva, da je v nostalgiji nekaj mučnega, travmatičnega, perverznega – swinging London, ta ‘magična’ epoha, objekt nostalgije, je bil za ženske tako stresen ognjemet seksizma, nadlegovanja in podganje posesivnosti, da jih je mentalno dezintegriral in jim življenja spremenil v grozljivko. /…/ Kičasta sladkoba tedanjega popa, s katero nas zaliva soundtrack /…/, zveni kot transfiguracija /…/ brutalne mreže seksističnega objektiviranja, spolne neenakosti in posilstva – mreže, ki potrjuje, da kot posilstvo lahko delujeta že kar kulturna politika neke dobe in kapitalizem, stvarnik shizofrenije.. Sinoči v Sohu je film o tem, kako so spolno nasilje prevedli v melodični, adiktivni pop, v nekaj sladkega in omamnega, vrednega nostalgije, s čimer so samo travmo normalizirali. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»Film Sinoči v Sohu ima energijo, ki spominja na muzikale Jacquesa Demyja – s kopico uspešnic in glasbenih sekvenc, vključno z dih jemajočo a cappella izvedbo pesmi Downtown in vznemirljivim plesnim prizorom /…/. V film so pomešane reference na Georgea Romera ter filma Michaela Powella Smrt v očeh (Peeping Tom, 1960) in Morilec z Rillingtonskega trga (10 Rillington Place, 1971). Wright je ustvaril osupljivo mešanico različnih žanrov, svetlih in temnih, pop in globokih. Film je razburljiv kot divja vožnja v starem lunaparku, kjer ves čas grozi, da se bo razmajano vozilo razletelo na koščke. Toda Wright in soscenaristka Krysty Wilson-Cairns stvari nekako uspeta obdržati skupaj, tudi ko se začnejo vrteti hitreje in hitreje.«
– John Bleasdale, Sight & Sound
»Film, ki po formi evocira Fellinija, je udejanjenje Deleuzovega koncepta zavihka v podobi-času v dobi, ko razpadi videzov pomnožujejo realnost videzov v nelogičnih verigah z, med drugim, mistifikacijami duha šestdesetih let 20. stoletja na podlagi popevkarske lirike ljubezni kot notranje subverzije shizofrenije.«
– Darko Štrajn, Najboljši filmi v 2021, Ekran