zgodba
Imenujejo se Alpe. Njihov vodja je Mont Blanc. Skrivnostno skupino sestavljajo še medicinska sestra, mlada gimnastičarka in njen nepopustljivi trener. Podjetje, v katerem vladata strog red in disciplina, ponuja svoje usluge svojcem in prijateljem nedavno preminulih. Da bi jim pomagali preboleti izgubo, začasno prevzamejo vlogo ljubljenega pokojnika. Postanejo lahko ljubka hčerka, ljubeča žena ali stari prijatelj – z vsemi posebnostmi vred. A delo ni brez nevarnosti.
Tretji celovečerec Yorgosa Lanthimosa (Ubijanje svetega jelena) je iskriva črno-črna komedija absurda – o smrti, nadomestkih in o tem, kako na tak ali drugačen način vsi igramo vloge.
iz prve roke
»Filma sta popolni nasprotji. Podočnik je zgodba človeka, ki želi ubežati izmišljenemu svetu, Alpe pa govorijo o nekom, ki skuša vstopiti v lažen svet. /…/ Film je fikcija, v gledanju ni nič realnega. Ko pa svetove, ki jih ustvarimo za neki film, umestimo v kontekst ‘realnega sveta’, postanejo ti njegov del. /…/. Igralske nastope poskušam ohraniti preproste. Ne želim, da bi jih gledalec gledal kot realistične; hočem, da je jasno, da je igra del filmske predstave. Elemente pa vendarle skušam sestaviti tako, da bo izid takšen, kakršnega sem si zamislil./…/ In to je zame veliko bolj resnično: urediti filmske elemente na čustveno prepričljiv način, ne da bi moral pri tem nazorno prikazovati čustva.«
– Yorgos Lanthimos, režiser in koscenarist
portret avtorja
Yorgos Lanthimos se je rodil leta 1973 v Atenah, kjer je študiral filmsko in televizijsko režijo. Režiral je vrsto videov za grške plesno-gledališke skupine, televizijskih oglasov, glasbenih videospotov, kratkih filmov in gledaliških predstav. Bil je tudi eden izmed soustvarjalcev uvodne in sklepne slovesnosti na olimpijskih igrah v Grčiji leta 2004. Njegov celovečerni prvenec Kinetta je bil prikazan na filmskih festivalih v Torontu in Berlinu, kjer je požel številne kritiške pohvale. Mednarodno slavo mu je prinesel drugi celovečerec, Podočnik (Kynodontas, 2009), ki je med drugim prejel nagrado posebni pogled v Cannesu, vodomca na ljubljanskem LIFFu in nominacijo za tujejezičnega oskarja leta 2011. Yorgosa Lanthimosa poleg Athine Rachel Tsangari (pri njenem Attenbergu je Lanthimos sodeloval kot producent in stranski igralec) uvrščajo med osrednje predstavnike novega vala grškega filma, ki je Grčijo v zadnjih letih znova postavil na svetovni filmski zemljevid.
kritike
»Resnično izvirno delo in mojstrovina sodobnega eksistencializma, s katero se Lanthimos ponovno uveljavlja kot največji up evropskega umetniškega filma /…/.«
– Christoph Huber, Cinema Scope
»S priznanim filmom Podočnik /…/ si je Lanthimos pridobil sloves norčavega pogrebnika sodobne grške kulture. Ta sijajno ledeni in temačni film gre še dlje v prikazovanju sveta, ki ga je vrglo z osi, ter čustvene topografije, kjer so napisi obrnjeni na glavo in satelitska navigacija pomešana.«
– Xan Brooks, The Guardian
»Hollywood bi iz iste snovi verjetno naredil solzavko ali grozljivko – in v filmu lahko zaznamo odmev nekaterih Hitchcockovih fascinacij nad nadomestki, od Rogerja Thornhilla/Georgea Kaplana iz Severa Severozahoda (North by Northwest) do Madeleine/Carlotte iz Vrtoglavice (Vertigo). Film Alpe pa je tako intriganten zaradi tistega, česar noče pojasnjevati. /…/ To je tudi film, ki mu uspeva loviti ravnotežje med komedijo absurda in mračno tragedijo, silnim hrepenenjem po človeški toplini in izbruhi nenadnega nasilja, ob tem pa ves čas ohranjati občudovanja vreden nadzor nad razpoloženjem.«
– Lee Marshall, Screen Daily
»Svet Alp je brezbožen svet, katerega prebivalci si želijo, da bi bila brutalna spokojnost, ki jih obdaja, Njegova Tišina. Odveč je reči, da je film absurdno smešen in ganljiv na zelo poseben način.«
– Olaf Moeller, Film Comment
»Alpe bi lahko oklicali za postmodernistično dopolnitev Cronenbergove študije moderne misli – če prenesemo izraz ‘postmodernizem’. Kot v njegovem prejšnjem filmu Podočnik se Lanthimosovi junaki gibljejo skozi življenje in vizualno hladna prizorišča /…/ na brezčuten, mehaničen način; njihova želja po spolnosti in smrti se ne zdi povezana z njihovimi psiho-fiziološkimi mehanizmi. Zanje nimata niti eros niti tanatos nikakršne zveze z libidom. Ko hočejo spolno občevati ali umreti, je to zato, ker želijo ubežati svojemu družbenemu omrežju – nadomestnim družinam: četudi so te namerno ustanovljene, le znova in znova poustvarjajo enako avtoritativno vedenje in patriarhalni družinski vzorec. ‘Težave s spolom’ je evfimizem za to, kar se dogaja v Lanthimosovem nadrealističnem svetu.«
– Barbara Wurm, Sight & Sound
»Najbolj navdušujoč med novimi režiserskimi obrazi v Benetkah je Yorgos Lanthimos, čigar film Alpe ni pomemben zato, ker se zavestno nameni biti drugačen, ampak ker režiser svobodno izbira sredstva in ima popolno zaupanje sodelavcev /…/ in tako lahko občinstvu velikodušno predstavi vizijo nekega sveta /…/.«
– Gabe Klinger, Sight & Sound
»/…/ bizaren in eliptičen kot Podočnik in Kinetta; in prav tako kot njegova nenavadna predhodnika poseduje nerazložljivo moč, ki povleče gledalca v svojo hermetično mrežo nečloveških odnosov.«
– Deborah Young, The Hollywood Reporter
»Lanthimos se zopet izkaže za izjemno premišljenega in discipliniranega filmskega ustvarjalca /…/. Alpe potrjujejo režiserjev status enega najzanimivejših filmskih avtorjev tega trenutka in /…/ to bo nedvomno eden tistih filmov prihodnjega leta, o katerih se bo največ govorilo /…/. To je film, o katerem se boste s prijatelji prerekali v preddverju kina, dokler vas osebje ne bo vrglo ven.«
– Oliver Lyttelton, IndieWire
»Če smo v lanskem Podočniku videli radikalno kritiko malomeščanskega omejevanja sveta, vidimo v Alpah prispodobo družbenega funkcioniranja, ki se hoče za vsako ceno izogniti soočenju z realnostjo.«
– Peter Kolšek, Delo
»Alpe niso le film o izgubi identitete ali pa le film o ljudeh, ki so tako mrtvi, da so povsem odvisni od igranja mrtvih: Alpe kažejo, kako mrtev je kapital in kako srka žive. ZA+«
– Marcel Štefančič jr, Mladina
»Režija je natančna, okleščenost igre je vpisana v program celote. Film je žalosten in smešen hkrati, stiliziran in človeški. Dogajanje s sprva zdi čudaško, vendar v prenosu na druga področja življenja prikazuje nekaj običajnega. /../ Na prvi pogled bizarna tematika postane v Lanthimosovih rokah niansirana pripoved o potlačitvah in razcepitvah, ter o povsod navzočem človekovem hrepenenju, ki pa mu je težko dati ime.«
– Tesa Drev, RA Slovenija
»Lanthimosova neposredna režija znova ustvarja silovite, skorajda antološke podobe, analogije, ki jih začnemo vleči ob gledanju, pa so brutalno resnične in široke. Alpe, osrednje evropsko gorovje, torej simbolično srce Evrope, sedaj ležijo v rokah Grčije. Dežele, v kateri ljudje ne zmorejo pogledati resnici v oči in v kateri ni nihče več ne zares živ ne mrtev.«
– Matevž Jerman, Ekran