Inteligentna najstniška komedija, ne le o nogometu, pač pa o odraščanju, prvi ljubezni, čudnih starših in o tem, kako preživeti najstniška leta v šoli. Film za mlajše in starejše, za fante in punce! Botra filma je teta Justi!
zgodba
Trinajstletni Jo se boji igrati nogomet, strah ga je hladnokrvnih morilcev, tuša v šoli, sošolca Toma Erika, namesto katerega dela domače naloge, in še marsičesa. Prepričan je, da je življenje nevarno, in meni, da se mora do konca šolanja nujno izogibati vsaj agresivnih sošolcev, nevarnih športov in luštnih punc. Vse gre po načrtu, dokler ne dobi nove sošolke: Mari. Je lepa in pametna ter obvlada matematiko in nogomet. Jo je prepričan, da je Mari njegova sanjska punca. Če hoče, da ga bo opazila, mu mora uspeti nekaj izjemnega, mora tvegati. Vsi v razredu zbirajo nogometne sličice, najbolj zaželena pa je zelo redka sličica vratarja Liverpoola, Joséja Manuela Reina. Če bi jo Jo uspel dobiti, bi si končno povečal ugled med vrstniki in predvsem – pridobil bi pozornost dekleta.
Knjižica Vratar Liverpoola.
Gradivo za učitelje in starše Vratar Liverpoola.
iz prve roke
»Moramo sanjati in moramo imeti pogum, da smo, kar smo. Še vedno se spomnim, kako je bilo, ko sem imel trinajst let. Občutil sem močan pritisk in boriti sem se moral za to, da sem bil sprejet.«
– Arild Andresen, režiser
portret avtorja
Arild Andresen se je mednarodno uveljavil s televizijsko serijo za otroke in mlade Gutta Boys, ki je bila predvajana na norveški nacionalni televiziji leta 2006 in nominirana za nagrado emmy. Režiral je nekaj kratkih filmov in več kot 100 reklam, mnoge izmed njih so bile nagrajene. Vratar Liverpoola je njegov celovečerni prvenec.
zapis botre filma tete Justi
Dragi najstniki!
Ko sem najboljšima prijateljema, sosedu Milivoju, upokojenemu profesorju, in poštarju Gezi, predlagala, da bi imeli filmski večer, sta bila navdušena. Kaj pa je lepšega kot v tem kislem vremenu gledati film. Geza je prinesel kokice, Milivoj sendviče in termosko z metinim čajem in sem ju s težavo prepričala, da gremo v kino ne pa na pojedino in da se ne spodobi, da mi med predvajanjem filma cmokljali, žvečili, podirali kupčke in srebljali. To bomo počeli potem, pri meni doma. Lepo smo se namestili v udobne stole – in šele takrat je Geza vprašal, ali bomo gledali kakšno dobro, napeto kriminalko. Milivoj se je bolj zavzemal za zgodovinski spektakel. Oba pa sta me malo čudno pogledala, ko sem napovedala norveški mladinski film Vratar Liverpoola. Milivoj je naznanil, da ni ravno velik ljubitelj filmov o nogometu, Geza pa me je vprašal, če se mi vendarle ne zdi malce prestar za mladinske filme. Razumem vaju, ampak dajmo najprej pogledat film, potem pa mi bosta povedala, kaj menita, sem predlagala. Potem pa sem ju opazovala. Že po desetih minutah sta tako »padla« v film, da se na kokice in sendiviče še spomnila ne bi, četudi bi jih imela v vrečki. Zato, ker je nogomet v Vratarju Liverpoola samo okvir zgodbe, in zato, ker film na sila simpatičen in hkrati zelo realen način odpira toliko vprašanj o najstniškem odraščanju in odnosih med odraslimi in otroki, da lahko o oznaki »mladinski« govorimo v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Zato, ker je jasno, da mladostniške težave ne poznajo meja in da se tisto, kar se dogaja v majhnem norveškem mestu, lahko zgodi v vsakem takšnem mestu kjer koli po svetu. Tudi v Sloveniji. Gezo so nekateri prizori tako spravili iz tira, da sem ga morala dvakrat poslati ven, da se je malce ohladil. Jezilo ga je, ker najstnik Jo nikakor ni mogel premagati strahu pred nogometom in ker ga je mama strašila, da ga bo strastno zbiranje sličic nogometašev, kar so počeli vsi njegovi sošolci, pripeljalo v strahotno, življenjsko nevarno zasvojenost. In ker je bila neznosno pokroviteljska, saj mu je trikrat na dan merila vročino. Sosed Milivoj, ki je bil nekoč profesor, se je hudoval, ker nihče na šoli ni opazil nasilnega vedenja Jojevega sošolca. Jo mu je moral, če je hotel imeti mir pred njim, pisati vse domače naloge, učitelj pa, lepo vas prosim, je bentil Milivoj, ni opazil, da ta nasilnež sploh ni sposoben sam napisati tako dobrega spisa. A tudi jaz sem bila vse prej kot ravnodušna. Ko sem gledala Vratarja Liverpoola, se mi je zdelo, kot da bi brala pisma v našem kotičku v Pilu in Plusu. Verjemite mi, vse je na las enako. Geza se je spraševal, ali na Norveškem najstniki nimajo tete Justi, nekakšne tetke Helge, ki bi jim svetovala. Vse, kar vas muči, ljubi najstniki, in o čemer mi pišete, je v filmu; odnosi s starši, ljubezen in kako jo izpovedati, strahovi, pričakovanja, razočaranja, težave med prijatelji. Predvsem pa se kot rdeča nit skozi film vleče vprašanje odkritosti, ki vam jo tolikokrat polagam na srce. Koliko manj težav bi bilo, če svojih čustev in težav ne bi skrivali. In v filmu imajo vsi svoje skrivnosti. Zato padajo iz težave v težavo. Jo skriva strah pred nogometom, težave z nasilnim sošolcem, zaljubljenost v novo sošolko. Mama samohranilka skriva simpatije do simpatičnega soseda. Jojev prijatelj ne prizna, da mu je ukradel sličico vratarja angleškega nogometnega moštva Liverpool, ki jo je skorajda nemogoče dobiti. Njegova družina skriva pred vsemi v mestu, da starejši sin sploh ne igra nogometa pri Liverpoolu, pa vsi so bili tako ponosni nanj. Nasilnež iz razreda doma pred starši skriva porno revije. Ko se vse te skrivalnice zapletejo in prepletejo, dobiš najstniško dramo, ki se razplete … A ne, to pa ne. Film si morate pogledati. Res je super. Jaz sem ga gledala trikrat.
Vaša Justi
Teta Justi piše v kotičku revij Pil in Plus in je botra filma Vratar Liverpoola
kritike
»Vratar Liverpoola, ki je zasluženo prejel več nagrad na letošnjem berlinskem festivalu, prežema zadržan skandinavski humor, vrsta dobrih montažnih, oziroma scenarističnih in režijskih rešitev, s svojo splošno nevsiljivostjo pa vsekakor prerašča osnovne koordinate žanra. Z mešanico arhitipskih težav s katerimi se soočajo mladostniki, ter sodobnega pristopa do njih, uspe kot celota nagovoriti precej širšo publiko od tiste, ki ji je v osnovi namenjen.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija 1
»Nevsiljivo simpatična, preprosta zgodba brez pompoznosti in pretencioznosti, ki pa ji vendarle uspe spregovoriti o zgodnjenajstniških stiskah in o konfrontaciji z njimi kot nujnem koraku pri odraščanju. Vratar Liverpoola, sicer dobitnik več nagrad v mladinskih kategorijah letošnjega berlinskega festivala, je nekaj takega, kot če bi križali mladostno prijateljstvo iz švedske Vampirske ljubezni /…/ – seveda brez kakršnihkoli vampirjev – s tradicijo britanskega nogometnega filma in nasploh komedije, kot tak pa ena od boljših izbir v obdobju leta, ki ga kinematografsko obvladujejo predvsem »družinske komedije«.
– Petra Osterc, Ekran
»Pravzaprav ne preseneča, da so prav Skandinavci posneli enega najbolj posrečenih mladinskih filmov zadnjih let /…/. Kljub Jojevim vztrajnim poskusom, da bi si svet razlagal črno-belo, pred gledalcem vseskozi vznika raznolik in pester filmski svet, poln različnih odtenkov, tako na razpoloženjski in karakterni kot tudi čustveni lestvici. Še pomembneje pa je morda to, da film mlademu gledalcu ponuja svet, ki ga ta pozna in ki je hkrati tudi njegov svet, a ga obenem vabi tudi na potovanje v neznano, na katerem se bo moral odreči svojim gotovostim.«
– Denis Valič, Pogledi
»Režija je učinkovita, vsebuje premeten način razvrščanja prizorov, ki se zdijo sprva prepričljivi, nato pa razkrijejo nepričakovan obrat. Mlada zasedba, še posebno Ask von der Hagen, izbira komične načine, ki niso priučeni.«
– Leslie Felperin, Variety
»Pametna komedija, napolnjena s srčnostjo. Hagen (Jo) opravi odlično delo, ko natanko prikaže sramežljivost in boje v fantovski adolescenci, kar režiser še poveča z dodajanjem fantazijskih prizorov in dobro izbrano glasbo. Vratar Liverpoola je pravi zmagovalec.«
– Tom Clift, Melbourne International Film Festival
»Napolnjen s humorjem in domišljijskim pripovedovanjem Vratar Liverpoola kritično opazuje veselje, ki se poraja ob ljubezni, prijateljstvu in mladosti skupaj s pripadajočimi izzivi. Von der Hagen zlahka upodablja mladega Joja, saj predstavlja pravo kombinacijo čudaškosti in nedolžnosti. Če brskate za res dobrim filmom, ste ga našli.«
– Tamee Tanoor, Cinequest
»Vratar Liverpoola je eden najbolj očarljivih filmov za najstnike v zgodovini Norveške. Za mladostnike od 10. do 15. leta je res pravi zaklad, predvsem zato, ker ima odlično zgodbo. In čeprav film nagovarja predvsem mlade, je lahko zanimiv tudi za odrasle. Govorimo o dobrem filmu, ki razgrinja klišeje in slepe pege.«
– Helge Grønmo, An.no
»Kričeče smešen Vratar Liverpoola je prava bomba smeha – redko se v kinu tako dobro nasmejem!«
– Geir Kamsvåg, Film & Kino
»Resna komedija o preživetju v šoli. Obdobje življenjskih problemov, ki so tako boleče resni kot usodne bolezni. Obenem pa ponuja veliko zabave, smeha in sprostitve.«
– Knut Holt, fvn.no
»Vratar Liverpoola upodablja arhetipske teme norveških najstniških dram, kot so prepiri, prva ljubezen, občutek drugačnosti, postavljanje zase, strah pred posledicami. Tem dodaja prisrčen humor, ki mu sledi nekaj res smešnih prizorov. Film v uveljavljenem žanru prinaša svežino in občinstvo bi ga moralo dobro sprejeti.«
– Tord Olander Pedersen, tromso.no
»Pravzaprav ne preseneča, da so prav Skandinavci posneli enega najbolj posrečenih mladinskih filmov zadnjih let /…/. Kljub Jojevim vztrajnim poskusom, da bi si svet razlagal črno-belo, pred gledalcem vseskozi vznika raznolik in pester filmski svet, poln različnih odtenkov, tako na razpoloženjski in karakterni kot tudi čustveni lestvici. Še pomembneje pa je morda to, da film mlademu gledalcu ponuja svet, ki ga ta pozna in ki je hkrati tudi njegov svet, a ga obenem vabi tudi na potovanje v neznano, na katerem se bo moral odreči svojim gotovostim.«
– Denis Valič, Pogledi