zgodba
En planet, eno človeštvo, veliko držav, veliko zloveščih dogodkov. Film postavlja sodobne politike, odločevalce in vplivneže v vloge iz Žižkove verzije starogrške tragedije. Antigona je kot simbol upora proti oblasti priročen ideal za današnji čas. Toda ali gre res za emancipacijsko junakinjo? Ali pa je tudi sama del problema? Čas je, da razkrijemo »odvratno mrmranje življenja« v svetu desnega fundamentalizma, podnebnih sprememb in velikih neenakosti.
iz prve roke
»Ker sta se demokracija in drama razvijali hkrati in je današnji politični svet poln Antigon, je bila odločitev za analizo vzporednic med Žižkovo igro in resničnim življenjem pravzaprav preprosta, čeprav ne lahka naloga. Pozicije glavnih akterjev, tako v sodobnosti kot v antični drami, namreč niso vedno jasne. Največja junakinja antične drame – po Žižkovem mnenju – ni dobra oseba. Zdi se, da se bori za pravico ‘malih’ ljudi in ‘božanskih’ zakonov. Toda v resnici se zavzema le za pravice ‘establišmenta’. V Sofoklejevi izvirni drami Antigona odkrito pove, da jo vodi zgolj ljubezen do brata in da ne bi ukrepala za nikogar drugega.
Vprašanje, ki ga zastavlja Žižkova Antigona, je vprašanje pozicij v sistemu in poskusa, kako iz sistema izstopiti. Izstop iz sistema seveda ne more biti preprost. Revolucije je treba ponavljati, a ob tem se neizogibno postavlja vprašanje: ali ni v revolucija vedno le želja po novem gospodarju? O tem sem poskušal razmišljati v filmu, ki je asociativen in želi pustiti gledalca, da sam pride do svojih zaključkov.«
– Jani Sever
portret avtorja
Jani Sever je nedanji novinar in odgovorni urednik Mladine. Leta 2006 je ustanovil multimedijski portal Vest, leta 2011 pa produkcijsko hišo Sever & Sever. Dela kot producent, režiser in scenarist.
kritike
»Kaj nam Antigona – kot pripoved, kot nezmotljiv lik ter ne nazadnje kot ideja – zmore povedati o stanju post-brexitovske Evrope in sveta? Nam je njen protirežimski upor v času Trumpa, Orbána in renesanse nacionalističnih populizmov še vedno lahko za zgled? Slavoj Žižek trdi, da nikakor ne, in z njim se Severjeva ekipa strinja. Žižek nas tudi tokrat /…/ spremlja kot komentator, usmerjajoči narator, čigar besede vodijo potek in razplet argumenta. Antigona v insceniranem miselnem loku nikoli ne skrene s poti, ki jo je z besedilom Trojno življenje Antigone zastavil že Žižek. /…/ Toda Severju uspe več kot le dobesedna transpozicija Žižkovih motivov na platno. /…/ Točno to, kar Žižek naredi Sofoklesu (zamaje njegove predpostavke, zruši moralno integriteto), Sever stori z medijskimi stvaritvami aktualnosti. Na dan ameriških predsedniških volitev – dan, ko se končuje ta zapis, ter dan, ko se lok novejše zgodovine zmore zasukati v eno od dveh smeri, četudi obe merita navzdol – se Antigonin klic po predrugačenju in ponovnem premisleku vsega znanega, vsega dogmatično gotovega, zdi na mestu.«
– Nace Zavrl, Ekran