»Kakršni smo, kakršni smo bili in pesmi Luciana Ligabue«. Podnaslov, v italijanščini seveda, je najboljši opis družbeno kritičnega dokumentarnega filma, ki pojasni marsikaj o naših zahodnih sosedih – Italijanih. Morda zato, ker nam ponudi vpogled v njihovo življenje z drugačnega zornega kota. Italijansko družbo namreč opisuje skozi besedila in koncerte znanega pevca Luciana Ligabueja, pa tudi skozi njegovo občinstvo in različne, na svojih strokovnih področjih znane ljudi.
Tkivo filma sestavlja prepletanje izsekov zgodovinskih posnetkov za Italijo pomembnih dogodkov, opremljenih s komentarji vidnih akterjev italijanske družbe, odlomkov Lucianovih koncertov, prepolnih družbeno angažiranih sporočil in pristnega domoljubja, ter pogovorov z navadnimi ljudmi. Kako vidijo Italijo in njeno trenutno problematiko, razloge za stanje v družbi in ostale potencialno zamorjene teme akterji podajajo presenetljivo lahkotno in gledalcu privlačno. Film namreč ne poskuša biti zgolj nekakšen dnevnik, kronika, temveč s pomočjo spretnega montažerjevega tkanja glasbenih vložkov in izjav gledalca povleče v čutno in refleksivno doživetje italijanske stvarnosti.
»Brez strahu je dokumentarec o nerasistični in neregionalni nacionalni identiteti v obdobju »pogašenih strasti«, obdobju radikalne politične krize v najširšem smislu. Film na neideološki način in brez ponujanja zaključkov, temveč skozi osebne zgodbe navadnih ljudi, vidnih osebnosti in Ligabue samega opisuje, kakšni smo, kakšni smo bili, od kod v resnici prihajamo in kakšni smo kot država danes.
Država, na primer, kjer je kolektivni element praznovanja (kot eden osnovnih gradnikov identitete) izražen le še na koncertih in nogometnih tekmah. Država, v kateri lahko že obramba zastave ali državne himne postane razlog za politični konflikt.«
– Piergiorgio Gay
Piergiorgio Gay
Rojen leta 1959. Svojo filmsko pot je začel kot pomočnik režiserja pri Mauriziu Zaccaru, Ermannu Olmi in Michele Placido. Leta 1982 postane eden prvih članov filmske šole Ipotesi Cinema. V preteklosti nominiran za zlatega leva na Beneškem filmskem festivalu z La forza del passato (2002), za Tri zgodbe (Tre storie, 1998) pa je dobil Nestlejevo nagrado na Torinskem festivalu mladega filma in bil nominiran za davida na David di Donatello Awards.