zgodba
Triindvajsetletna Marina živi s svojim očetom v tipičnem industrijskem mestu ob morju. Ker se ji zdi človeška vrsta čudna in odbijajoča, jo raje z varne razdalje opazuje in raziskuje ob gledanju dokumentarcev o gorilah, poslušanju benda Suicide ter s pomočjo prijateljičinih lekcij francoskega poljubljanja. Nekega dne v mesto zaide tujec, ki Marino izzove na partijo namiznega nogometa. Njen oče se medtem obredno pripravlja na svoj izstop iz 20. stoletja, ki je po njegovem mnenju »precenjeno«.
Antropološka drama, ki z analitično natančnostjo dokumentarcev sira Davida Attenborougha brska po fascinantnih ritualih človeške vrste. Nenavadna črna komedija o odraščanju v času družbenega, gospodarskega in kulturnega razkroja. Po filmu Podočnik Yorgosa Lanthimosa še en izmed vrhuncev novega vala grškega filma.
»V izmenjavi pogledov z gorilo je več pomena in medsebojnega razumevanja kot s katerokoli drugo živaljo. Če bi obstajala možnost ubežati stanju človeka in namišljeno živeti v svetu nekega drugega bitja, bi bilo to bitje zagotovo gorila.«
– sir David Attenborough, Life on Earth
iz prve roke
»Ko me je prijatelj seznanil z Attenboroughovo TV serijo, sem bila osupla. To ni bilo nekaj, kar sem prej poznala pod pojmom ‘velik film’. Attenborough mi je zlezel pod kožo. Gledala sem Bressona, nato Attenborougha, Fassbinderja, nato Attenborougha, Buñuela, pa spet Attenborougha. In nekje na sredi sem si rekla: ljudje smo samo ena od živalskih vrst, skrajno nenavadna, nedoumljiva in absolutno osupljiva. /…/ V svojih filmih se ne poslužujem psihologije, raje imam biologijo ali zoologijo. /…/ Zdelo se mi je, da bi bilo zanimivo opazovati Marino na način kot Attenborough opazuje svoje subjekte, z nekakšno znanstveno ljubeznivostjo. /…/ Attenberg sem si na začetku zamislila kot mešanico med vesternom, znanstveno fantastiko, screwball komedijo in grško tragedijo. Seveda hkrati ni nič od tega. S pomočjo ‘genetskega zapisa’ teh žanrov sem lahko oblikovala arhetipsko narativno zgradbo in se izognila naturalizmu. /…/ Attenberg je predvsem prvinska ljubezenska zgodba med očetom in hčerjo. Hči se preda drugemu moškemu, ko je njen oče pripravljen na smrt. To je za oba obred prehoda – z vsem žalovanjem, ekstazo in tragikomiko tega procesa.«
– Athina Rachel Tsangari, režiserka in scenaristka
portret avtorice
Athina Rachel Tsangari živi in ustvarja med rodno Grčijo in ZDA. Na univerzi v Solunu je diplomirala iz književnosti in magistrirala iz uprizoritvenih umetnosti na newyorški Tisch School of the Arts ter iz filmske režije na teksaški univerzi v Austinu. Njen prvi celovečerec Sposojeni spomini so kritiki Village Voicea izbrali kot enega najboljših filmskih prvencev leta. Bila je soustanoviteljica in umetniška direktorica avantgardnega festivala kratkega filma Cinematexas. Poleg tega oblikuje video projekcije za plesne in gledališke projekte ter prostorske instalacije. Leta 2005 je ustanovila produkcijsko hišo Haos Film, ki je med drugim producirala film Podočnik Yorgosa Lanthimosa. Oba njena celovečerna filma, Sposojeni spomini in Attenberg, smo si lahko ogledali na lanskoletnem LIFFu.
kritike
»Duhovita, skrajno nenavadna in absurda polna zgodba o odraščanju, ki posrečeno razkriva določene vidike družbenih odnosov.«
– Denis Valič, Delo
»Attenberg je anarhična, disonantna, mozaična instalacija grške depresije, v kateri Grčija izgleda kot morbidni turistični kraj zunaj sezone, da ne govorimo o Grkih, ki izgledajo tako, kot da so ravno sredi priprav na bojkotiranje 21. stoletja. ZA«
– Marcel Štefančič jr., Mladina
»To ni Grčija lepih plaž in spektakularne pokrajine, večnega sonca in antičnih najdišč. Kdor si želi izvedeti, kako se je država znašla v nemogoči situaciji, naj si pogleda Attenberg, delo preveč prefinjene cineastke, da bi gledalcu sporočilnost v glavo vbijala z macolo; gre za žlahten primer filmske alegorije, ki o velikih oziroma pomembnih stvareh za Grčijo in Grke (nekrofilsko oklepanje preteklosti in zgodovine, cerkveni tabuji) spregovori nevsiljivo, komajda opazno.«
– Simon Popek, Delo
»Čeprav si je Athina Rachel Tsangari pri Attenboroughu morda sposodila ‘britansko flegmatično ljubeznivost’, kot jo sama imenuje, je Attenberg daleč stran od dokumentarca o naravi. S svojim modernističnim, industrijskim prizoriščem, absurdnimi besednimi igrami in nenavadnimi plesnimi vložki – ki sta jih navdihnila tako Monty Pyton s svojim Ministry of Silly Walks kot Fassbinderjev Katzelmacher – je film bližje Godardu ali Bressonu.«
– Anthony Kaufman, The Village Voice
»5 zvezdic! Athina Rachel Tsangari je uvrstila na svoj soundtrack pesmi post-punkovskih ikon Suicide in briljantnost njenega filma spada v podobno minimalistično zvrst. Njegova pusta in hladna zunanjost pod seboj skriva divji človeški utrip.«
– Adam Nayman, Eyeweekly
»Athina Rachel Tsangari izvabi čarobnost iz neprivlačnih kupov kamna in spremeni ostanke te industrijske skupnosti v svoj osebni Stonehenge – mešanico med starodavnim grobiščem in zakletim spomenikom. Morda pa je mesto le območje za razmnoževanje ogroženih vrst, kakršne so tiste, ki jih Marina gleda v dokumentarnih oddajah. Edina razlika je, da so prve okužene s postindustrijsko osamljenostjo. Ta pa se izkaže za usodno.«
– Dimitri Eipides, katalog Mednarodnega filmskega festivala v Torontu
»Osupljiva in neopredeljivo vznemirljiva izkušnja /…/ Ženska protagonistka Attenberga obotavljajoče raziskuje nasprotujoči si, a močno povezani sili freudovske dvojice Eros (strastna ljubezen) in Thanatos (smrt).«
– Boyd van Hoeij, Variety
»Osupljivo izviren film. /…/ ponuja širši komentar na vprašanje, kaj pomeni biti človek in živeti polno življenje v dobi zmanjšanih pričakovanj. /…/ In s svojo mešanico drznosti in igrivosti se zdi Attenberg prav tako živ kot njegova čudaška junakinja.«
– Jason Anderson, Toronto Star
»Kakšen nenavaden, ganljiv, osupljiv, duhovit, neprijeten in konec koncev očarljiv film!«
– Rick Groen, The Globe and Mail
»Večplasten, nadvse zanimiv in čudno vznemirljiv film /…/ posnet s pristno vizualno eleganco.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»Domiselna kurioziteta živalskih gibov, ki vam bo s svojo čustveno intenzivnostjo zlezla pod kožo.«
– Nick James, Sight & Sound
»Eden najbolj spektakularno obupnih poljubov v zgodovini filma.«
– Manohla Dargis, The New York Times
»Attenberg je pripoved o odraščanju samo na površju. Predvsem je celovito delo o iskanju oprijema, identitete. V svojih prikazih človekove krhkosti, ki jim med drugim ne manjka nežnosti in topline, režiserka gradi na odprtosti in nedorečenosti. Uspe ji, da filmu nikjer ne zmanjka sape. V njenih prikazih vsekakor opazimo motiv izpraznjenosti ali vsaj razmajanosti vrednot. Namig, da se bližata konec starega, ter ob tem iskanje novega načina bivanja. Podobnosti s sedanjimi družbenopolitičnimi razmerami v Grčiji so očitne. Toda film se ne ujame v past, da bi se lotil neposrednega komentiranja dogodkov. Svojevrstno vrta po vsem tistem, kar se zdi samoumevno, vendar ni. Pri tem pa ne ponuja odgovorov na pladnju, temveč predvsem postavlja vprašanja.«
– Tesa Drev, RA Slovenija