zgodba
Nekje na severu Francije. Na nasprotnih straneh podeželske ceste živita soseda (Delépine in Kervern), ki drug drugega ne preneseta. Od zore do mraka prelivata kri, kot bi bilo vzajemno sovraštvo smisel njunega obstoja, dokler nekega dne po burnem prepiru in nesreči s kombajnom ne pristaneta na invalidskih vozičkih. Po prvem navalu depresije in misli na samomor se nekdanja sovražnika v imenu jeze in maščevanja odrečeta samopomilovanju. Odločita se poiskati pravico in iztržiti odškodnino pri finskem proizvajalcu kmetijske mašinerije, podjetju Aaltra. Tako se začne nenavadna in nepredvidljiva odisejada na vozičkih, med katero sosed postane sosedu brat.
Najbolj politično nekorekten film ceste na vozičkih je črno črna komedija, ki s svojim humorjem ne prizanese nikomur – ne paraplegikom ne ‘normalnim’, ki jim prečkajo pot. Celovečerni prvenec avtorske dvojice Delépine in Kervern z režiserjema in scenaristoma v glavnih vlogah, v produkciji ustvarjalne ekipe kultnega Zgodilo se je čisto blizu vas, je posvetilo finskemu mojstru Akiju Kaurismäkiju (ki v filmu ne manjka).
iz prve roke
»Nekaj časa traja, preden ugotovimo, da to ni film ceste, kakršnega smo vajeni. Njegova moč se sprošča počasi, v ambivalenci, v odsotnosti empatije do ubogih ‘junakov’. Aaltra namreč ni običajen film. /…/ Tu so invalidi čisto normalni ljudje, malce bedasti, malce zlobni, včasih smešni. Ljudje pač. Vseh vrst. Popotovanje naših junakov je podobno Don Kihotovemu – absurdno in junaško. In ko je epopeja končno pri koncu, začnemo upati, da se bo tudi naša dobro končala. Da bo tudi nam na koncu Kaurismäki zašepetal: ‘V teh krajih pogosto dežuje. Predvsem ob nedeljah.’ In morda bo življenje potem postalo znosno.«
– Benoît Delépine, Gustave Kervern
portret avtorjev
Gustave Kervern se je rodil leta 1962 na Mauritiusu, Benoît Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se tudi prvič srečala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove narativne tehnike. Njun prvi celovečerec je komična drama Aaltra iz leta 2004, s katero sta mednarodno javnost takoj opozorila nase in za film prejela več festivalskih nagrad. To ju je spodbudilo za nadaljnje sodelovanje. Tako je leta 2006 nastala metafizična, absurdna in nadrealistična komedija Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu. Sledila je proletarska črna komedija Louise-Michel, ki je v redni distribuciji leta 2010 zaokrožila po slovenskih kinematografih. Četrti celovečerec avtorske dvojice, Mammuth, je bil premierno prikazan v tekmovalni sekciji Berlinala 2010. Njune filme odlikuje specifičen občutek za črn humor, pomešan s socialno občutljivostjo; gre za zmagovito kombinacijo, na vso moč sorodno legendarni stripovski seriji Alan Ford.
kritike
»To je počasi kipeča, ultračrna komedija z ultrasuhim humorjem najbolj subtilne in omamne vrste, v kateri pod absurdom preži melanholični podton, ki je na trenutke naravnost ganljiv. V davnih 70-ih je pot tovrstnemu neortodoksnemu ‘filmu ceste’ z deli, kot je npr. monokromatični V teku časa, utrl Wim Wenders – in čeprav se Delépine in Kervern ne jemljeta niti približno tako resno (ne spreglejte hvalevredno ekonomične, nepretenciozne dolžine filma), nič kaj ne skrivata dejstva, da hodita/vozita po stopinjah velikih cineastov. Pomislimo na Jima Jarmuscha, Jezusovo življenje Bruna Dumonta, klasično belgijsko komedijo o serijskem morilcu Zgodilo se je čisto blizu vas … Najbolj vztrajno pa se kot predhodnik javlja počasna mini-mojstrovina Davida Lyncha Resnična zgodba – ne le zato, ker občinstvo v obeh primerih na koncu poti prejme nepričakovano ‘nagrado’ v obliki kultne zvezde v cameo vlogi. /…/ A čeprav režiserja svoje idole predstavljata odkrito in s ponosom, poseduje Aaltra edinstveno atmosfero in energijo – to je brezkompromisna zgodba, ki realnost pojmuje izključno skozi lastno optiko in ki v svojih najsvetlejših trenutkih ustvari prav čudovito neprijetno vzdušje družbene tesnobe in zadrege. /…/ Aaltra prekipeva od inteligence – glede igre, scenarija, režije, fotografije, montaže in zvoka gre za skorajda brezhibno narejen film. Delépine in Kervern očitno točno vesta, kaj počneta.«
– Neil Young, Jigsaw Lounge
»Od filma ceste gledalec pričakuje določen odklon, pripravljen je na potovanje onkraj shojenih poti. Gre za žanr, v katerem določena mera ekscentričnosti predstavlja normo. A kljub temu belgijski film ceste Aaltra predstavlja bržkone najbolj čudaško transnacionalno prevozno sredstvo, odkar je tisti 73-letni možakar na kosilnici prečkal Ameriko v Lynchevi Resnični zgodbi (1999). Na divji vožnji z Aaltro ne boste našli varnostnih pasov. /…/ Mračna, depresivna, ljudomrzna, izzivalna in seveda do kraja smešna Aaltra je obvezna za vse, ki imajo raje sarkastični humor Jima Jarmuscha kot komične uspešnice bratov Farrelly.«
– Anton Bitel, Eye For Film
»Eden najbolj perverznih užitkov in vsekakor najbolj zabavna belgijska invalidska komedija ceste v letu 2004.«
– Jonathan Romney, Film Comment
»Film ima vse potrebne sestavine, da postane kultna evropska uspešnica, in velike možnosti za skok čez lužo.«
– Jay Weissberg, Variety
»Ni le neverjetno smešen in politično nekorekten, pač pa čudovito posnet in zrežiran – vsak prizor izpričuje resnično filmsko imaginacijo na delu.«
– Alan Warner, The Observer
»… tako smešne črne komedije že dolgo ne pomnimo. V svoji sarkastični kroniki te pretežno neme vozičkarske odisejade Kervern in Delépine nanizata celo vrsto neprecenljivih vizualnih gagov, posnetih v čudovitem črno-belem cinemascopu in utemeljenih na neomajni premisi odkrite antipatije, ki jo protagonista čutita drug do drugega, in najbrž kar do vsega sveta.«
– Time Out London
»Pozabite na Inside I’m Dancing. Najbolj zabavna črna komedija hendikepiranih leta 2004 je impresivno nespoštljiv belgijski film ceste Aaltra.«
– BBC