zgodba
Newyorški likovni umetnik Vik Muniz se je leta 2008 vrnil v rodno Brazilijo, da bi revnim ljudem, ki živijo v favelah Ria de Janeira, kjer je v mladosti odraščal tudi sam, ‘vrnil uslugo’. Z umetniškim projektom, v katerega je vpletel tamkajšnje prebivalce, ki na največjem smetišču na svetu, Jardim Gramacho, pobirajo predmete iz reciklažnih materialov, je želel opozoriti na odnos med človekom in umetnostjo, na percepcijo sodobne umetnosti, socialno-družbeni in ekološki kontekst umetnosti. Ti pobiralci, t. i. catadores, niso ‘izmečki sveta’, kakor jih vidi brazilski srednji sloj, temveč ponosni ljudje, ki so raje izbrali tovrstno delo, kot da bi prodajali mamila ali se prostituirali.
Inspirativno dokumentarno potovanje po največjem svetovnem smetišču z Vikom Munizom in samooklicanimi reciklažnimi smetarji-umetniki, ki med gorami odpadkov citirajo Machiavellija, je testament transformativni moči umetnosti in lepoti človeškega duha. Izvirno glasbo je za film ustvaril Moby.
iz prve roke
»Odpadki me zanimajo od nekdaj: kaj povedo o nas, katere smeti nas spravljajo v zadrego in jih ne moremo odvreči? Kam gredo odpadki in koliko jih je? Kako dolgo ostanejo? Kako je dan za dnem delati z njimi? Brala sem o neki ženski, ki se je odločila svojo hvaležnost komunalnim delavcem New Yorka izkazati tako, da je vsakega izmed njih objela. Bila sem navdušena … in vendar … vedela sem, da mora obstajati način, na katerega lahko tudi jaz izrazim svojo hvaležnost. /…/
Pobiralci so me neprestano presenečali, od lepih oblačil – imajo tako moden videz – do tega, kako lahko poznaš Machiavellijevega Vladarja, ko pa nikoli nisi hodil v šolo in od 11. leta delaš na smetišču; in ga nisi le prebral, temveč si sposoben izražati osupljivo doumljive primerjave med Firencami 16. stoletja in Riom 21. stoletja, o konkurenčnih favelah z zasebnimi utrdbami – šolala sem se v Oxfordu in diplomirala iz literature, a še nikoli nisem slišala kogar koli tako briljantno izražati stališče o tem delu.«
– Lucy Walker, režiserka
portret avtorice
Lucy Walker (rojena v Londonu) študira gledališko režijo na Univerzi v Oxfordu, kjer za svoje igre redno prejema prestižne nagrade. Po diplomi se kot Fulbrightova štipendistka vpiše na podiplomski filmski študij Univerze v New Yorku, kjer prejme magistrski naziv. Med študijem na NYU se preživlja kot glasbenica in dj-ka ter v tem času spozna tudi Mobyja, ki kasneje prispeva glasbo za Življenje na smetišču. Avtoričin celovečerni dokumentarni prvenec Devil’s Playground, študija najstništva v amiški skupnosti, je premierno prikazan na festivalu Sundance leta 2002, nagrajen v Karlovih varih in Sarasoti, prejme pa tudi tri nominacije za nagrado Emmy. Tudi Blindsight (2007), zgodba šestih slepih tibetanskih najstnikov in njihovega podviga plezanja na Mt. Everest, požanje številne nagrade na filmskih festivalih (Berlin, Ghent, Palm Springs). Leta 2010 sta na festivalu Sundance premierno predvajana kar dva avtoričina celovečerna dokumentarca, poleg Življenja na smetišču še Countdown to Zero, grozljivo razkritje trenutne grožnje jedrskega terorizma in oboroževanja.
kritike
»Vik Muniz, newyorški umetnik brazilskega rodu, ki se v dokumentarcu Življenje na smetišču vrne v favelo pri Riu, kjer je Jardim Gramacho, največje smetišče na svetu (nanj prepeljejo 70 % vseh smeti iz Ria, 9000 ton na dan!), toda tam ne najde gangsterjev, džankijev, dilerjev, prostitutk in kaosa, ampak red in disciplino, pobiralce smeti, ki svoje delo jemljejo resno in ki so sindikalno organizirani, nevidne delavce, ki nočejo biti nevidni, catadores, ki smetišče razumejo kot borzo – zbirajo tiste smeti, ki so najbolj iskane. Danes zbirajo plastiko, jutri steklenice, pojutrišnjem staro železo. ‘Bolje, da delamo, kot pa da se prostituiramo.’ Sporočilo Življenja na smetišču … je očitno: četudi vsi ti ljudje delajo in živijo na smetišču, kontrirajo vsem stereotipom družbe, ki jih je izrinila na smetišče, v favelo ob smetišču, najcenejši kraj za bivanje.«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»S serijo portretov iz reciklažnega materiala je Vik Muniz še enkrat potrdil status vrhunskega družbeno osveščenega umetnika, izbranim prebivalcem Garamacha pa je namenil nekaj mesecev drugačnega življenja, po katerem so se s težavo, če sploh, vrnili v starega. /…/ Da odkrivanje lepših plati Ria večini pobiralcev smeti poleg kratkotrajne sreče prinaša predvsem strah pred vrnitvijo, kažejo tudi solze, ki ob končevanju projekta vedno pogosteje zamenjajo smeh. Film je zanimiv kot dokumentarec o Munizovi umetnosti … in kot portret življenja ljudi, ki večino časa prebijejo med smradom in smetmi.«
– Tina Bernik, Ekran
Odpadki enega človeka so za drugega umetnost. To je nauk sijajnega dokumentarca Življenje na smetišču Lucy Walker …«
– V. A. Musetto, New York Post
»Jardim Gramacho v nobenem pogledu ni lep kraj – prizori tovornjakov, ki v ta brezmejni ocean odpadkov odlagajo smeti, imajo malodane fizičen učinek, ob njih si začnete skoraj predstavljati smrad, ki se tu širi. In celo v tako tuji pokrajini Življenje na smetišču odkriva, da tistim, ki ne prenehajo verjeti vase, lepota nikoli ni nedosegljiva.«
– Bret McCabe, Baltimore City Paper
»Življenje na smetišču, ki ga je kljub skrajni revščini užitek gledati, preseže format dokumentarnega portreta umetnika … Film, ki je prav tako zavzet za družbena in okoljska vprašanja kot za osebnost umetnika, ki ga je navdihnila, nikoli ne izpostavlja pereče problematike ne račun posameznikov, ki mu prečkajo pot.«
– John DeFore, The Hollywood Reporter
»Naslov (Waste Land) ni najbolj posrečen – to nikakor ni pust in morbiden film –, sicer pa vse ostalo v dokumentarcu Lucy Walker deluje … in žari.«
– Steven Rea, The Philadelphia Inquirer
»Še posebej hipnotične so neme sekvence pobiralcev smeti na delu – montaže z Mobyjevo glasbeno podlago, ki presunljivo ilustrirajo nezemeljsko atmosfero tega prostora.«
– Peter Debruge, Variety
»Da je čudovit film mogoče posneti na največjem smetišču na svetu, se sliši kot oksimoron, ampak priznani dokumentaristki Lucy Walker je v globoko ganljivem Življenju na smetišču uspelo prav to.«
– Kevin Thomas, Los Angeles Times
»Čudovito posnet portret silno ponosnega in iznajdljivega podrazreda je povsem upravičeno prebudil čustva slehernega gledalca.«
– Empire
»Ganljiva pripoved o človeški ustvarjalnosti in dostojanstvu.«
– Sebastian Doggart, The Huffington Post