zgodba
Mladenka v zgodnjih dvajsetih je nezadovoljna s svojim življenjem, ki se ji zdi dolgočasno, prazno, nesmiselno, predvsem pa povsem neprilagojeno strastem in neizraženim emocijam, ki jih občuti v sebi. Zato se odloči, da bo svetu razdala svojo ljubezen. Vendar te ljubezni ne bo poklonila najbolj simpatičnemu ali najbolj zapeljivemu moškemu v svoji bližini. Takšni njene ljubezni namreč ne potrebujejo. Svojo ljubezen se odloči pokloniti kar nekomu, prvemu tipu, ki ji bo prečkal pot.
Še ena tipično doillonovska, tipično francoska in tipično izvrstna seksualna psihodrama, v kateri legendarni režiser znova ustvari tisto, s čimer je zaslovel: drzno, odkrito čustveno, zapeljivo in obenem strašljivo žensko vlogo.
iz prve roke
»Tako kot v številnih drugih filmih, ki sem jih napisal in režiral, je bila tudi tukaj na začetku ženska. Ženski lik. In vprašanje, kaj z njim početi. Ženska je vedno osrednji motiv mojega ustvarjanja. Pa čeprav so njeni obrisi spočetka nejasni. Ampak natanko to me potem zanima: izostriti te obrise v sodelovanju s konkretno igralko. Ko pišem scenarij, lahko ostajam samo nejasen. Če bi vse pojasnil že v scenariju, me snemanje filma nato sploh ne bi zanimalo.«
Jacques Doillon
portret avtorja
Jacques Doillon (letnik 1944, rojen v Parizu) velja za enega najbolj samosvojih in nepredvidljivih francoskih režiserjev že vse od začetka sedemdesetih, ko je treščil na filmsko sceno. Dejstvo, da zunaj meja domovine ostaja relativno neznan, gre pripisati predvsem njegovi uporniški naravi ter poudarjeni raznolikosti številnih filmov, ki jih je posnel (skoraj trideset celovečercev). Zato nikoli niso zares uspeli poskusi, da bi Doillona okvalificirali kot predstavnika francoske postnovovalovske generacije, kamor denimo sodijo njegovi sodobniki Philippe Garrel, Jean Eustache, Maurice Pialat ipd. Zdi se, da je edino, kar druži njegove filme, praviloma fenomenalno vodenje igralcev in posledično njihovi fenomenalni nastopi, razbrzdana intenzivnost čustvovanja ter fiksacija na močne, neobičajne ženske like. Tako Doillon velja za avtorja, ki je naredil zvezde iz igralk, kot so Sandrine Bonnaire, Charlotte Gainsbourg in Juliette Binoche, nekatere od svojih najbolj nepozabnih vlog pa so z njim ustvarile tudi Jane Birkin, Maruschka Detmers, Jeanne Moreau, Isabelle Huppert in Béatrice Dalle. Eden njegovih največjih oboževalcev in zagovornikov doma je bil pokojni Serge Daney, o Doillonu pa je pisal že François Truffaut: »Njegovi filmi dajejo vtis kar najvišje možne stopnje avtentičnosti v igralstvu.«
kritike
»Prvi, ki pride mimo, prvi film, ki ga je Jacques Doillon posnel po petih letih mirovanja, je logično nadaljevanje njegovega opusa. Doillon se znova izkaže za mojstra psihoseksualnih igric, kjer mu je danes kos lahko samo še Hong Sang-Soo. Doillon je seveda manj igriv, njegov zastavek je resnejši in njegov ljubezenski trikotnik obenem šokantno vznemirljiv in huronsko zabaven. V središču nevsakdanje zgodbe se nahaja dozdevno ljubka, zares pa vse prej kot mehka Camille, katere neomajna vera v odrešilno moč promiskuitete se lahko skorajda primerja z intenzivnostjo čustvovanja Bess iz Loma valov.«
Vadim Rizov, The Village Voice