Ko Ilze v svojem peskovniku najde kosti nemškega vojaka, se začne spraševati, kaj vse se skriva za propagando in oblastniškimi lažmi, ki jo obdajajo, ter se poda na pot iskanja. To je zgodba o odraščanju, o osebnem begu pred mogočnim programom pranja možganov, ki ga izvaja avtoritarni režim. Protivojni film, ki poudarja pomen svobode posameznika kot temeljne pravice v demokratični družbi.
Animirani dokumentarec je poseben način pripovedovanja. To je umetniška odločitev. V mojem primeru je bilo jasno, da ni na voljo arhivskega gradiva, kjer bi bila dokumentirana razpoloženja iz sovjetskih časov, ki sem jih hotela prikazati. Lahko bi posnela igrani film, a bi potem morala dodati kaj, kar se ni zgodilo, da bi bila zgodba bolj napeta oziroma dramatična ali polnejša. Zdaj je taka, kot sem jo občutila. Popisuje dejstva mojega življenja, tudi teme izpitnega eseja in šolsko kuharico, ki je zaslovela s tatvinami. Vključno z natančno vizualizacijo podrobnosti. Če se malo pošalim: risanje rekvizitov, kostumov ali lokacij je cenejše od njihove poznejše izdelave.
– Ilze Burkovska – Jacobsen
Film govori o iskanju lastne resnice in identitete pod fasado državne propagande; o tem, kako postajaš bolj moder, se naučiš samostojno razmišljati. Kot otrok sem zelo zgodaj začutila, da imamo doma eno resnico o stvarnosti, zunaj, v družbi, pa nekaj povsem drugega, neko drugačno, uradno stvarnost. Film torej govori o tem, kako postati enovita oseba brez dvojne identitete in brez laganja samemu sebi.
– Ilze Burkovska – Jacobsen
Ti osebni spomini, ki so del širše zgodbe, so se nas dotaknili. Avtorica v njih nazorno upodobi, kako se je počutila deklica, ki je odraščala in zorela v majhnem latvijskem mestu pod sovjetsko okupacijo. Moja najljubša vojna uči o globalni vrednoti svobode in dokazuje, da je lahko zelo osebna zgodba univerzalno zanimiva.
– žirija festivala v Annecyju, 2020