zgodba
Igralka in režiserka Nicole Costa po sedemnajstih letih naveže stik z Ivánom Ojedo, starim čilskim prijateljem iz časov kolidža. Takrat je bil Ojeda nadarjen gledališki režiser in dramatik, ob srečanju pa se izkaže, da se je tako rekoč iznašel na novo. Zdaj se namreč imenuje Monalisa, dela pa kot seksualna delavka na newyorških ulicah. Režiserko preobrazba preseneti in odloči se, da bo Ivána Monaliso, opisano kot »spolno nevtralno osebo dveh duš«, spremljala na njeni trdi in nadvse ranljivi življenjski poti, polni bežnih seksualnih stikov in odvisnosti od trdih drog. Kljub vsemu Monalisa še naprej piše lepe, surove tekste o življenju in preživetju v New Yorku.
Novejši dokumentarni prizori, v katerih Monalisa poskuša dobiti vizo, hkrati pa doživi prvi uspeh kot literarna avtorica, se prepletajo s starimi VHS posnetki, z delčki telefonskih pogovorov in z odlomki njenih del. Med vsem tem pa vidimo Monaliso, kako ponosno koraka po newyorških ulicah, kakor živa umetnina, ki v senci išče luč samoizražanja.
iz prve roke
»Ko mi je Monalisa prvič pokazal svoj rokopis na listih beležnice, me je vrtoglavo prestavilo v vsa tista leta, ko nisem o njem slišala ničesar. Potovanje, polno bednih krajin, aretacij, drog, osamljenih klientov, zaljubljanj in bolezni. In to brez kakršnihkoli občutkov žrtve ali obžalovanja, kaj šele krivde. Paradoksalno pa njena zgodba prinaša nežnost, občutljivost in velik občutek za prijateljstvo. Njegove zgodbe so me resnično ganile. Očitno jih je pisal, ne da bi se oziral na tuja pričakovanja, in spet sem bila gotova, da je pred mano rojen umetnik, avtentičen in marginaliziran, a preživeli. Da sem lahko razumela njegovo kompleksnost transspolne osebe in bila dejavno udeležena pri njenih umetniških in osebnih dosežkih, je bilo največje darilo, ki sem ga dobila v tem delovnem procesu, pa tudi nesporen dokaz, da sta ljubezen in spoštovanje najmočnejša spodbuda k empatiji in strpnosti.«
– Nicole Costa
kritike
»Na tem popotovanju nas poetika in časovnost dokumentarnega filma povabita k premišljevanju o svetu v stalnem okviru empatije, jezika, prijateljstva, zasvojenosti, subjektivnosti, humorja in reprezentacije.«
– Florencia San Martín, Artishock
»Monalisino popotovanje se, tako kot sama protagonistka, preobraža iz prizora v prizor, z različnimi pripomočki in tehnikami ter na begu pred okovi spola. To je tudi kontinuiteta iste geste svobode same Monalise. To je kolektivni boj: pravica do preobrazbe in do lastne identitete, tako v filmu kakor v poeziji. To je politični, estetski in zmagovalni boj.«
– Belén Paladino, Caligari
»Prepričljiv prikaz skrite družbene neenakosti v New Yorku ter identitetni diskurz manjšin in njihovega preživetja, kljub brutalnemu nasilju v zibelki divjega kapitalizma.«
– Rodrigo Miranda, El Desconcierto
zanimivosti
Letos je izšel angleški prevod Monalisinih zgodb Las Biuty Queens s predgovorom Pedra Almodóvarja, v slovenščini pa bodo v Škucevi zbirki Lambda izšle njegove zgodbe pod naslovom Ista štimunga, forever, ki jih bo avtorica tudi podpisovala.