iz prve roke
»Želel sem, da bi bil film kot sestavljanka in bi z različnimi metaforami zastavljal vprašanja. Obravnavati sem želel religijo in poskušal tudi sam razumeti nekatere vidike ter se, na primer, spoprijeti s konceptoma boga ljubezni in boga maščevanja. Zanimajo me tudi čudeži in skušnjave. Živimo v času, ki ima svoje zlato tele, izkušamo ga tudi v komercialni plati umetnosti. Seveda me kot filmskega režiserja zanima tudi vprašanje, s kakšnim namenom ustvarjamo umetnost. Za denar, slavo in priznanje?«
– Srdjan Dragojević
kritike
»[Film] ves čas ohranja izrazito humoren in svojevrsten način pri zastavljanju vprašanj, tako umetniških kot tudi povsem življenjskih. Kako se soočiti z religijo v postkomunističnem svetu? Če obstaja bog ljubezni, ali obstaja tudi bog maščevanja? Sta greh in pokora sploh še zares pomembna? In čemu je danes sploh še namenjena umetnost – ali bolje rečeno, kaj lahko z umetnostjo danes zaslužimo: slavo, prepoznanje, denar? Pravega odgovora na vse to nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.«
– Gaja Pöschl, Radio Slovenija
»Film Nebesa je, kot nam je po projekciji zaupal sam režiser, med do zdaj doseženo publiko izzval ambivalentne reakcije. Eni ga imajo za krščansko komedijo, spet drugi za ateistično tragedijo in s simboliko prenasičeno, a v osnovi enostavno buñuelovsko kritiko institucij in Cerkve. Dragojević ob vsem tem priznava, da mu kot režiserju laska, da film na publiko učinkuje kot neke vrste nihalo med dvema skrajnostma, na katerega ljudje projicirajo lastna prepričanja, vezana na razdorno temo. Čeprav film ne premore ničesar zares blasfemičnega, pa je očitno Dragojevićevo zanimanje za to, kako čudeže doživljamo danes, ali je vsak čudež od Boga in kaj pomeni, če menimo, da je. Greh, odpuščanje in žrtvovanje se v Nebesih zdijo kot posledica nanizanih čudežev in poskusi njihove obrazložitve, hkrati pa postajajo načini pristopanja k Bogu in poskus odseva realnega stanja slepe vere v rituale kot nadomestka dejanske vere v Boga in krščanske vrednote.«
– Marko Stanojević, Radio Študent
»Najnovejši film Srdjana Dragojevića /…/ precej odprto in pogumno stopa po polju sodobnega evropskega arthouse/umetniškega filma, vendar pri tem ponuja nekaj drastično drugačnega od prevladujočega filmskega izraza, utelešenega predvsem v tisti trmasti kombinaciji poudarjenega verizma in naturalizma, ki pogosto zgolj prekriva strah pred prevlado domišljije in sloga tako imenovanega počasnega filma (slow cinema).«
– Zoran Janković, Vreme
»Podobno kot apokrifni (in sprejeti) čudeži zgodnjega krščanstva tudi situacije, v katerih se znajdejo Stojan in ostali protagonisti, premagujejo zakone fizike in smrtnosti – vendar njihova logika kar kliče po tem, da vanje verjamemo. Nebesa so ravno tako razvejan in ambiciozen film kot te zgodnje doktrine, a kar izgubijo pri jasnosti in povezanosti zgodbe, odtehtajo z ostrino.«
– Carmen Paddock, One Room With A View