zgodba
Kariera in ugled učiteljice Emi se znajdeta v nevarnosti, ko po spletu zakroži njen zasebni posnetek seksa. Prisiljena se je soočiti s starši, ki zahtevajo njeno odpoved – a Emi se ne da kar tako …
iz prve roke
»Kaj je obsceno? Kaj je nemoralno? Vajeni smo dejanj, ki so veliko bolj obscena kot mala dejanja, kakršno je tisto, ki sproži razburjenje v filmu. To je bila moja ideja; pokazati, da tako imenovana obscenost pornografskega videa ni nič v primerjavi s stvarmi, ki se dogajajo okoli nas, a jim ne posvečamo pozornosti. /…/ Medtem ko je naslov filma bolj ali manj jasen, pa bi bilo morda dobro pojasniti podnaslov ‘skica za popularni film’. Malraux je nekoč zapisal, da je ‘Delacroix kljub svoji trditvi, da je dokončana slika boljša od skice, obdržal veliko skic, za katere je menil, da so kot umetniška dela enakovredne njegovim najboljšim slikam’. Ideja se mi je zdela zanimiva, zato sem se odločil, /…/ da poskusim ugotoviti, kako bi bil videti film, če bi njegova oblika ostala odprta, nedokončana, kot skica. In ja, ‘popularen’, saj menim, da bi bil film – tudi zaradi svoje tabloidne teme – lahko lahek kot poletni vetrič. Vendar pa to ni pravi popularni film. Le skica možnega.«
– Radu Jude
portret avtorja
Radu Jude (rojen leta 1977 v Bukarešti) je diplomiral na filmski smeri Univerze za medije v Bukarešti. Po vrsti nagrajenih kratkometražcev in oglasov je leta 2009 posnel celovečerni prvenec Najsrečnejše dekle na svetu (Cea mai fericitã fatã din lume), tragikomično pripoved o dekletu, ki v igri na srečo zadene nov avtomobil, to pa vnese razdor v njeno družino. Film je bil nagrajen na festivalih Sundance in Berlinale, videli pa smo ga tudi pri nas, tako v okviru Liffa kot na rednem sporedu Kinodvora. Tri leta pozneje je Jude za družinsko dramo Vsi v naši družini (Toată lumea din familia noastră), premierno prikazano v berlinski sekciji Forum, prejel glavno nagrado na festivalu v Sarajevu, leta 2015 si je s filmom Bravo! (Aferim!), komično reinterpretacijo vesterna, ki smo jo predvajali tudi v Kinodvoru, prislužil berlinskega srebrnega medveda za najboljšo režijo, že naslednje leto pa je s celovečercem Ranjena srca (Inimi cicatrizate, 2016), dramo o na smrt bolnem mladeniču, ki z močjo uma kroti telesno nemoč, osvojil posebno nagrado žirije v Locarnu. Sledila sta dva filma na temo romunske soudeležbe pri holokavstu: arhivski dokumentarec Țara moartă (2017) in Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari (Îmi este indiferent dacă în istorie vom intra ca barbari); slednji je Judeju leta 2018 prinesel najvišjo nagrado na festivalu v Karlovih Varih. Režiserjeva zadnja filma, Tipografic majuscul in Ieşirea trenurilor din gară (v sorežiji z Adrianom Cioflânco), sta bila premierno prikazana v sekciji Forum berlinskega filmskega festivala leta 2020.
kritike
»Dobitnik zlatega medveda je šokantna, briljantna pandemijska satira. /…/ To je predrzna in huronsko smešna filmska avantura, ki pokaže zasluženi sredinec skrajni omejenosti zahodnega sveta – hkrati pa nepredvidljiv frontalni napad in jezna politična karikatura, ki nas vabi, da se smejemo skupaj z njo. /…/ Režiserjev drzni pristop pokaže, kaj bi se zgodilo, če bi na sredo Diskretnega šarma buržoazije vtaknili esejistični film Jean-Luca Godarda iz poznega obdobja – rezultat pa je tako hipnotičen, da se mu preprosto moraš prepustiti. Eden najbolj neopredeljivih auteurjev evropske kinematografije nam servira grenko tabletko, ki si jo zaslužimo.«
– Eric Kohn, Indiewire
»/…/ gre morda za najbolj nazoren primer filmskega ustvarjanja v času pandemije, kar smo jih doslej videli. Omejitveni ukrepi namreč narekujejo tako formo kot vsebino te premišljeno kaotične satire o učiteljici, katere posnetek seksa se znajde na spletu. Toda osrednji del filma je drugačna zver: gre za zbirko drobnih segmentov, večinoma dolgih le nekaj sekund, v katere Jude strne na stotine včasih hudomušnih, včasih banalnih komentarjev o življenju, seksu in romunski družbi. To je skoraj kot eksorcizem vseh idej, nakopičenih v umu, ki je predolgo ostal sam s svojimi mislimi.«
– Jessica Kiang, The New York Times
»Nesrečni fuk ali Nori pornič je eden najboljših filmov leta. /…/ Vulgarnost je pomembno orožje v arzenalu vsakega filmskega ustvarjalca. Lahko je žaljiva, šokantna, provokativna, neposredna. Če je dobro zasnovana in usmerjena, lahko ruši predsodke in prodre skozi meglo splošno sprejetih, trdno zakoreninjenih mnenj. Nesrečni fuk ali Nori pornič je prava epopeja vulgarnosti. Že dolgo nisem gledal filma, ob katerem bi se toliko – in tako glasno – smejal. Vendar gre obenem za globoko intelektualno delo – kar ni nujno protislovje: Luis Buñuel je na primer dobro poznal osvobajajočo moč vulgarnosti. /…/ Tako divjega in svobodnega filma že dolgo nisem videl. Oglejte si Nesrečni fuk – svoji vulgarni duši na ljubo.«
– Adrian Martin, ScreenHub
»S svojim prodornim didakticizmom, s tem, ko seksualno nestrpnost in moralno ogorčenje primerja z zgodovinskimi silami nasilnega zatiranja, se Radu Jude predstavlja kot naslednik jugoslovanskega režiserja Dušana Makavejeva ter nazorno pokaže, kako malo filmskih ustvarjalcev je danes sploh še pripravljenih tvegati. Če uporabimo izraza, ki ju najpogosteje nekoristno trosijo po marketinškem gradivu, je to film, ki se zdi prepričljivo, čudežno ‘močan’ in ‘provokativen’. A kaj so besede?«
– Michael Koresky, Reverse Shot
»Radu Jude je s spektakularnim Nesrečnim fukom ali Norim porničem naredil morda svoj najdrznejši premik doslej, kar je za avtorja, ki se ni ustrašil nekaterih najtežjih in najbolj neprijetnih tem svoje domovine – od romunskega holokavsta do zasužnjevanja Romov in politične represije nad disidenti v času komunizma – že samo po sebi dosežek. /…/ Predrzni in osupljivi Nesrečni fuk /…/ bo zagotovo užalil marsikatero konservativno čustvo – naj bo družbene, kulturne ali celo filmske narave.«
– Flavia Dima, Films in Frame
»Pri snemanju poleti 2020 so bili Jude in njegova ekipa seveda omejeni z realnostjo covid-19, vendar jim je težke razmere uspelo obrniti v ustvarjalno prednost, saj so se z grozljivostjo in absurdnostjo trenutka spopadli s humorjem, jezo in blagodejnim ščepcem nežnosti. /…/ Ne spomnim se ameriškega režiserja, ki bi se sodobnih kulturnih vojn in njihovih zgodovinskih korenin loteval s takšno iskrenostjo, duhovitostjo in intelektualno ostrino. Jude je vse prej kot nevtralen, a vse svoje argumente razvije pošteno, na način, ki pokaže ranljivost njegovega lastnega svetovljanskega, liberalnega in protinacionalističnega stališča.«
– A. O. Scott, The New York Times
»Jude ponuja tri alternativne konce, vključno z orgiastično fantazijo o maščevanju, vredno dobrega starega Johna Watersa. Film morda res ni subtilen, je pa prav očarljivo odbit.«
– Stephen Dalton, The Hollywood Reporter
»/…/ film, ki ima redke in ključne lastnosti trajnega umetniškega dela. Na platno ujame sámo bistvo /…/ naše sedanjosti. Prav tega trenutka človeškega obstoja. To pa naredi tako, da izzove duha našega časa; mu prisoli zaušnico, ga pozove na dvoboj. Hkrati pa kljubuje tudi sedanjemu trenutku v filmski umetnosti, saj z enim samim gibom kamere ruši naše družbene in filmske konvencije. Film je premišljen in razposajen, moder in otročji, geometričen in živ; neprecizen na najboljši možen način. Napada gledalca, vzbuja nestrinjanje in ne pusti, da bi kdorkoli ostal na varnostni razdalji.«
– utemeljitev zlatega medveda na Berlinalu
»Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo. Romunija, kraljevina neoliberalne deregulacije, prostega trga in socialnega nihilizma, mutira v satirični apokaliptični torture porn, ki sleče patologijo sodobnega človeštva – neprebavljene frustracije, kruto tesnobo, kulturo ogorčenja, toksični trušč seksizma, rasizma, homofobije, antisemitizma, harasiranja, molestiranja in posiljevanja, ideologijo prezgodnje smrti, pornifikacijo drhali, kretenizcm vsakdanjega mučeništva, banalnost nevsakdanjega svetništva, pandemijsko paniko, prekarnost eksistence, politiko večnega izgubljanja, zaroto nedolžnih«, transcendentalno matematiko vesolja in militarizacijo lunatične, zjebane, izumirajoče družbe, ki se spreminja v velikanski, groteskni, viralni blow-job. Slovenci bi se v tej distopiji, ki izgleda kot spraskan, raztrgan plakat, počutili kot doma. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
OPOZORILO: Osebam, mlajšim od 15 let, ogled filma prepovedan. Odsvetujemo ga tudi mlajšim od 18 let.