Danes je blagajna odprta od 10:00 do 21:15 (odprto še 4 minute, tel: 01 239 22 17).
od 13. oktobra 2021

Tri nadstropja Tre piani

Nanni Moretti / Italija, Francija / 2021 / 119 min / italijanščina

Nanni Moretti se v razburkani pripovedi o treh družinah, živečih v isti zgradbi, dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev.

režija Nanni Moretti, scenarij Nanni Moretti, Federica Pontremoli, Valia Santella po romanu Shalosh Qomot Eshkola Neva, fotografija Michele D’Attanasio, montaža Clelio Benevento, glasba Franco Piersanti, produkcija Nanni Moretti, Domenico Procacci, igrajo Margherita Buy, Riccardo Scamarcio, Alba Rohrwacher, Adriano Giannini, Elena Lietti, Alessandro Sperduti, Denise Tantucci, Nanni Moretti, distribucija FIVIA – Vojnik

festivali, nagrade Cannes (tekmovalni program); Toronto

IMDb

DVD filma je na voljo v naši Knjigarnici.

Fotografije

zgodba
Večstanovanjska hiša v Rimu. Lucia, ki živi v pritličju, vse bolj mučijo dvomi o tem, kaj se je v resnici zgodilo tiste noči, ko se je njegova sedemletna hčerka izgubila v parku z ostarelim sosedom. V stanovanju nad njim se Monica, ki je ravno povila deklico, bori z osamljenostjo ter stopa po tanki meji med resnico in domišljijo. Dora in Vittorio, oba sodnika, živita v najvišjem nadstropju s sinom Andreo. Neke noči se Andrea pred hišo pijan zaleti v žensko in jo ubije …

Nanni Moretti se v razburkani pripovedi o treh družinah, živečih v isti zgradbi, dotakne tem, kot so krivda in pravica, starševska odgovornost ter neizbrisne posledice naših odločitev. Film, posnet po izraelski knjižni uspešnici, je prvo režiserjevo delo, ki ne temelji na njegovi izvirni zgodbi. Svetovna premiera na festivalu v Cannesu.

iz prve roke
»Danes se veliko razpravlja o okoljski dediščini, ki jo bomo zapustili svojim otrokom, malo pa se govori o tem, kaj jim bomo zapustili v etičnem in moralnem smislu. Vsaka naša poteza, tudi v zasebnosti naših domov, ima posledice, ki bodo vplivale na prihodnje generacije. Tisto, kar zapuščamo svojim otrokom, so naša dejanja – tega se mora zavedati vsakdo izmed nas in vsi moramo prevzeti svojo odgovornost.

Tri nadstropja govorijo o naši težnji, da živimo izolirano življenje, da se odtujimo od skupnosti. Ne le da skupnosti ne vidimo več, mislimo celo, da lahko preživimo brez nje. Vendar pa nam zgodbe likov v filmu kažejo, kako zelo si vsi prizadevamo, da bi se počutili del skupnosti. Film je povabilo, da se odpremo zunanjemu svetu, ki polni naše ulice, onkraj naših domov. Le od nas je odvisno, ali se bomo spet zaprli v eno od teh treh nadstropij.«
– Nanni Moretti

»Romana nisem napisal v luči pandemije covid-19, čudovita filmska različica Nannija Morettija Tri nadstropja pa je bila posneta, zmontirana in pripravljena za distribucijo, še preden so izrazi kot lockdown, socialno distanciranje in izolacija postali del našega vsakdanjika. Pa vendar: ko sem film videl prvič, sem takoj pomislil, da je njegovo prikazovanje na festivalu v Cannesu leta 2021 prišlo ob resnično pravem času. Leto in pol, ko smo bili prisiljeni vzdrževati razdaljo, na silo ločeni od staršev in prijateljev, se je zdelo kot neskončnost. Tri nadstropja nas opomnijo, kako dragoceni in hkrati zahtevni so tesni medčloveški odnosi, naj gre za par, starše in otroke ali pa sosede. /…/ Ko se je odvrtela zaključna špica, sem pomislil: režiser, scenaristi in igralci se niso ustrašili. Pogledali so globoko v najtemnejše kotičke duše in jih razsvetlili s čarobno močjo filma. Je morda včasih bolje, da otrok prekine odnose s starši? Kako bi se ženska odzvala, če bi jo mož prisilil izbrati med njim in njunim otrokom? Kje je tanka meja med zdravo starševsko skrbjo in bolestno obsedenostjo? Kaj skrivajo sosedje za zaprtimi vrati? In kaj bi storili, če bi se v našem domu prikazala črna vrana in ne bi hotela oditi? Film na ta vprašanja ne ponuja jasnih odgovorov. Pošteno umetniško delo pravzaprav nikoli ne daje odgovorov, temveč le odpira nova vprašanja.

Pred desetimi leti sem v svojem majhnem studiu v Izraelu napisal knjigo /…/ s tremi ločenimi izpovedmi treh osamljenih grešnikov, ki so živeli v isti stavbi, a se niso zavedali trpljenja svojih sosedov. Film to osamljenost odpravi, ko življenja likov medsebojno preplete. Dovoli jim, da drug drugega ranijo in pozdravijo, da zamerijo in odpustijo. Opominja nas, da je naša sreča vedno povezana s srečo drugih. V teh težkih časih je zelo pomembno, da se tega zavedamo.«
– Eshkol Nevo

portret avtorja
Italijanski režiser Nanni Moretti se je rodil leta 1953 v Brunicu. V mladosti se je poleg filma predajal predvsem vaterpolu ter se kot militantni član zunajparlamentarne levice že zgodaj vključil v politično življenje. Leta 1976 je na super osmičko posnel svoj prvi celovečerec s pomenljivim naslovom Jaz sem samozadosten (Io sono un autarchico), v katerem se prvič pojavi Michele Apicella, avtorjev filmski alter-ego, ki ga vedno tudi sam odigra. Njegov drugi celovečerec Ecce Bombo je bil leta 1978 povabljen v tekmovalni program festivala v Cannesu. Mednarodni filmski kritiki so v Morettiju kmalu prepoznali enega najobetavnejših mladih italijanskih režiserjev. Njegova dela, katerih ironična ost je naperjena predvsem proti sodobni italijanski družbi, so prejela številne nagrade na festivalih po vsem svetu. Sladke sanje (Sogni d’oro) so na beneškem festivalu leta 1981 prejele posebno nagrado žirije, Maša je končana (La messa è finita) pa srebrnega medveda v Berlinu leta 1986. V devetdesetih letih je doživel svoj ustvarjalni vrhunec s filmom Dragi dnevnik (Caro diario, 1993), ki mu je prinesel nagrado za najboljšo režijo v Cannesu. Leta 1998 je v tekmovalnem sporedu festivala premierno predstavil April (Aprile), tri leta kasneje pa je za psihološko dramo Sinova soba (La stanza del figlio, 2001) prejel zlato palmo. V canskem tekmovalnem programu so bili prikazani tudi vsi Morettijevi naslednji igrani celovečerci: politična satira o italijanskem premieru Berlusconiju Aligator (Il caimano, 2006), Habemus Papam: imamo papeža (Habemus Papam, 2011) z Michelom Piccolijem v glavni vlogi, avtobiografsko navdahnjena Moja mama (Mia madre, 2015) ter najnovejši Tri nadstropja.

Nanni Moretti se poleg režiranja, pisanja scenarijev in igranja ukvarja tudi s produkcijo in distribucijo ter vodenjem svojega rimskega kinematografa Nuovo Sacher. V Sloveniji smo si njegove filme lahko ogledali v retrospektivi Slovenske kinoteke leta 1996, na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe ter na rednem sporedu Kinodvora.

kritike
»Prvi vtis, ki ga film Nannija Morettija zapusti gledalcu, je zbeganost. Režiser nas popelje v nenavaden svet, katerega pomen se razkriva le postopoma, zato dobro polovico filma tvegamo, da projektu nikoli ne bomo prišli do dna. Dokler se ne zavemo, da nam na videz hladni in nedostopni film, ki je na premieri [v Cannesu] požel stoječe ovacije z enajstminutnim aplavzom, z veliko pronicljivosti in iskrenosti govori o naši sedanjosti. /…/ Film, končan pred dvema letoma, je po covidu dobil nov pomen. Zdi se, da ta življenja brez življenja, te monade, živeče v limbu stanovanjskega kompleksa, s pomočjo nekakšnega časovnega kratkega stika dobijo pomen ravno skozi tisto, kar trenutno doživljamo; kot da gre za še eno morettijevsko slutnjo – čeprav bolj subtilno in univerzalno – po tistih iz Rdeče parabole (Palombella rossa) o koncu Italijanske komunistične partije ali Habemus Papam: imamo papeža o Vatikanu. /…/ Tri nadstropja so tudi film o hinavskih in ozkosrčnih moških – in Moretti še nikoli ni bil tako krut, pa tudi ne usmiljen. Kot nekakšen sodnik, veliko prizanesljivejši od tistega, ki ga igra v filmu, svojim likom odpusti, vendar jih ne oprosti. Morda pa bodo te duhove rešile nove generacije, otroci, mladi: njihovi pogledi, prisotnost, poslavljanje. Moretti hoče verjeti, da lahko dotik teh otrok odrasle zbudi iz uroka, zaradi katerega so, kot bi rekel pesnik, ‘hollow men’, votli ljudje. Moralni nauk filma so besede Margherite Buy, ki ob pogledu na stavbo, v kateri je živela, sama pri sebi tiho reče: ‘Zakaj se mi po tridesetih letih ta kraj nenadoma zdi tako žalosten? Najraje bi potrkala na vsa vrata in zaklicala: Zbudite se! Svet je vendar večji od te hiše!’«
– Emiliano Morreale, La Repubblica

»Najnovejše delo Nannija Morettija, predstavljeno v uradnem tekmovalnem programu, je bilo med najtežje pričakovanimi filmi festivala [v Cannesu], trenutno pa tudi tisto, za katero se zdi, da je povzročilo največ razočaranja. Govorice na La Croisette včeraj popoldne kar niso potihnile, potem pa je završalo še na družabnih omrežjih: Moretti ni več tisto, kar je bil; Tri nadstropja so le slab televizijski film … A resnica je povsem drugačna /…/. Film opazuje postopno propadanje togega in zadušljivega malomeščanskega sveta, ne da bi ga obsojal ali iz njega delal kakršenkoli simbol (čeprav bodo ljubitelji udobnih posploševanj v hiši zagotovo videli alegorijo Italije ali Evrope). /…/ ‘Kam je torej izginil jezni in nepopustljivi Moretti iz preteklosti?’ se sprašujejo razočaranci. Ves je v pogledu, s katerim opazuje ta mali razpadajoči svet; pogledu, ki je oster, a nikoli krut, sočuten, a brez patosa. Tri nadstropja so povsem brez humorja in portret, ki ga slikajo, bi lahko bil mračen, saj se zdi, da tu nihče nikogar zares ne razume ali resnično ljubi. A nič ni nespremenljivo ali dokončno – s hitrostjo mizanscene film ves čas ohranja vitalno gibanje. Film se s skrajnim klasicizmom in varčnostjo, s katero se zgodba odvija kljub številnim preobratom, navezuje na tradicijo italijanske melodrame, katere najznamenitejša predstavnika sta bila v petdesetih letih Raffaello Matarazzo in Vittorio Cottafavi. Z enakim posmehom kot onadva se mora zdaj soočati Moretti, ki se bolj kot kdaj prej izogiba formalnim prijemom, auteurističnim učinkom in enoznačnim sporočilom, da bi nastopil kot zagovornik vseh svojih likov in se tako v celoti postavil v službo zgodbe. Nikoli ne verjemite govoricam iz Cannesa: Nanni je v vrhunski formi.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma

»Tri nadstropja se izkažejo za trezno, na vsakršno izumetničenost alergično delo, ki nas vrne v območje filmov Moja mama in Habemus Papam ter bolj oddaljene Sinove sobe. Govorimo o filmih, ki se osredotočajo na diskretno opazovanje vsakdanjih stisk svojih junakov. /…/ Moretti z občudovanja vredno formalno in dramaturško varčnostjo posname film, ki /…/ z razorožujočo človečnostjo obravnava tako različne in univerzalne teme, kot so strahovi starševstva, bolečina ob odsotnosti ljubljene osebe, zmeda ob vstopu v odraslost in soočanje z umrljivostjo. /…/ Ob ogledu Treh nadstropij sem se podpisani spomnil na filme, kot so Street Scene, Kratke zgodbe (Short Cuts) in En, dva (Yi yi). Čeprav se na prvi pogled zdi, da je Morettijev podvig skromnejši od dosežkov Kinga Vidorja, Roberta Altmana in Edwarda Yanga, pa si Italijan z omenjenimi avtorji deli željo po opazovanju radosti in tegob človeškega življenja, izkazujoč veliko spoštovanje do svojih likov.«
– Manu Yáñez, Fotogramas

»V filmu so starši, sinovi, hčere, novorojenčki, deklice, mladoletnice ter odrasli, ki dušijo s svojo ljubeznijo, obsojajo s svojimi sodbami, zapuščajo s svojim strahom: to je človeška komedija, iz katere pa je dih življenja pregnan in v kateri se človeški zakon – tisti, ki ga piše država, in tihi zakon konvencij – grozeče dviga nad vsemi liki, neusmiljen ali pa prizanesljiv po merilih, ki jih ne more nihče nadzorovati. Odrasli so v osamljenosti bivanja pozvani, da izstopijo iz sence lastnega pogleda in nosijo breme vzgoje, dajejo toplino in zaščito, izstopijo iz območja svojega ega in zgradijo družino, skupnost. /…/ V filmu Tri nadstropja je razgaljena celotna Morettijeva umetnost, ki se brez filtra režiserjeve osebnosti – ta je vajen ostati blizu svojemu filmu, ga prežemati s trenutki, v katerih trčita fikcija zgodbe in resničnost javne osebnosti – zatika in opoteka. Namenoma ali ne, med trenutki velike intenzivnosti /…/ in drugimi, bolj nerodnimi /…/, v filmu ni življenja, prostor in čas pa sta jasno ločeni dimenziji. Racionalna misel prevlada nad impulzi in željami: za Morettija je smisel filmske umetnosti danes ravno v tem. Tri nadstropja /…/ so utelešenje vseh njegovih nočnih mor – konec koncev pa morda tudi njegovih upov.«
– Roberto Manassero, Cineforum

»Ves čas vstajamo in padamo, pri tem pa vsakič znova mislimo, da se ne bomo nikoli več mogli postaviti na noge … vendar nekako vztrajamo. Stopamo naprej, čeprav nam je z vsakim korakom bolj jasno, da se ‘stvari’ ne bodo nikoli povsem uredile; da bo vsak razjasnjeni nesporazum sprožil vsaj še en nov konflikt. V Treh nadstropjih močan duh kaosa prežema dogajanje na vseh frontah, pomanjkanje nadzora (predvsem nad življenji ljubljenih oseb) pa seveda vzbuja željo po kričanju, joku in trganju oblačil. Toda na koncu, in v tem je bistvo, potrebujemo umirjenost, ljubezen do bližnjega, kljub vsem njegovim napakam. Sprva se ne zdi tako, a na koncu postane jasno, da v Treh nadstropjih ni ‘slabih’ ljudi, temveč so le takšni, ki ves čas prehajajo k dobroti ali, če želite, k empatičnemu razumevanju okolice. Ključ je v iskanju izmuzljive, filmsko eliptične resnice; dvoma, ki hrani strahove, komplekse … in slabe odločitve. Vendar pa se prej ali slej začne vsiljevati nekaj, kar je veliko težje doseči: odpuščanje. In prav v tem se kaže čudovita zrelost Nannija Morettija, človeka, ki je ravno tako impulziven navzven, kot je moder navznoter.«
– Víctor Esquirol, Otros Cines

Klub Kinodvor

Postanite član in izkoristite naše ugodnosti! Članstvo poleg znižane cene vstopnic prinaša številne druge ugodnosti.

Aktualno

LIFFe / Panorama

Črni pes Gou zhen

Guan Hu

četrtek, 21. 11. 2024 / 21:15 / Dvorana

Poetična drama o nenavadnem prijateljstvu med nekdanjim kaznjencem in črnim potepuški psom osvetljuje družbeno aktualno tematiko Kitajcev, ki so zaradi industrijskega razvoja ostali prepuščeni samim sebi.

LIFFe / Predpremiere

Z ljubeznijo, Hilde In Liebe, Eure Hilde

Andreas Dresen

petek, 22. 11. 2024 / 11:00 / Dvorana

V ospredju resnične zgodbe o ilegalnem delovanju v nacistični Nemčiji je preprosta, a pogumna mlada ženska, ki je v nacističnih zaporih vse do konca kljubovala režimu s pokončno držo in vero v človeško dobroto.

LIFFe / Panorama

Manas Manas

Marianna Brennand

petek, 22. 11. 2024 / 14:30 / Dvorana

Igrani prvenec režiserke Marianne Brennand je nastal kot rezultat desetletnih raziskav spolnih zlorab otrok v Amazonskem pragozdu.