o filmu
Štiri leta priprav, izdelovanja jadrnic, sanj, želja, upanja. Dva človeka sredi oceana. Dva človeka, ki se poznata do kosti, ki sta štiri leta skupaj sanjala in dihala, sta si zdaj tako daleč … Vrhunsko pripravljena in motivirana, vsak v svoji lupinici sredi Atlantskega oceana. Vsak znotraj svoje zgodbe, v nevarnih in mejnih pogojih preživetja. Vseskozi na robu se vsak po svojih močeh borita za čim boljši rezultat. 4266 Nm ali 7900 km v 30-ih dneh prek Atlantskega oceana, na eni najtežjih solo regat – Transatlantic 6.50. Film vzponov, padcev, bolečine in adrenalina.
predstavitev
Svet vrhunskega jadranja je razdeljen na dve skupini. Tisto, ki jo najbolj poznamo in je medijsko najbolj razvpita, predstavljajo regate, za katerimi stojijo največji koncerni in kapital (America’s cup, Volvo race, Rolex cup, Sidney Hobart ipd.). Gre za prestiž v boju titanov velekapitala. Najboljši skiperji podpisujejo astronomske pogodbe, dogajajo se prestopi in zakulisne igre, cene projektov se štejejo v desetinah milijonov evrov. Nobenega naključja, prave avanture, prave človeške preizkušnje, nič pravega morja. Druga skupina je svet amaterskega jadranja. Jadralci si pridobijo manjše sponzorje ali pa zastavijo svoje premoženje, da si izdelajo jadrnico ter zagotovijo udeležbo. Krona amaterskega jadranja je najprestižnejša in najtežja amaterska regata – Transat 650. Objektivno je to tudi ena najtežjih jadralskih preizkušenj sveta. Pravila: Dolžina jadrnic znaša 6,5m; vsak jadra na svoji jadrnici sam – solo. Satelitska komunikacija in stik z obalo nista dovoljena, le GPS in sekstant. Prav tako ni dovoljena radijska povezava z nikomer. Sprotnih meteoroloških podatkov ni, razen tistih, pridobljenih na startu in ob pogledu v nebo. Pot regate: Start v La Rochelle v Franciji, postanek na Kanarskih otokih, cilj v Braziliji. Prek Atlantskega oceana sam, na šestipolmeterski barki. 4266 milj ali 7900 kilometrov. Okoli 30 dni divje dirke z malo ali nič spanja, minimalnimi zalogami hrane in vode. Francosko ministrstvo za pomorstvo organizatorju vsakič znova izda posebno odredbo, s katero dovoli plovbo 6.5-metrskih jadrnic čez Atlantik. Po mednarodnem pomorskem pravu je namreč najmanjša dolžina barke, ki sme čez Atlantik, 15 metrov. Organizator tako tudi prevzame vso odgovornost in v skladu s tem morajo jadralci in jadrnice skozi najstrožje varnostne ukrepe in posebne teste, ki jih morajo opraviti pred regato. Regate se lahko udeleži 72 jadralcev; svoje mesto na startu si morajo zagotoviti na trdih kvalifikacijskih predtekmovanjih, ki trajajo več let. To je predlani uspelo tudi Andražu Mihelinu in Kristianu Hajnšku. Projekt sta začela pred štirimi leti. Najprej sta si izposodila jadrnico svojega mentorja Samuela Manuarda, jadralske legende, zmagovalca Transata in mnogih čezoceanskih regat. Pod njegovim mentorstvom sta trenirala, nato sta prejadrala predpisane kvalifikacijske milje (8000) in uspešno odpeljala šopek kvalifikacijskih regat: Mini Fastnet, Demi Cle, Select 560 solo … Nekje vmes sta v svoji garaži izdelala vrhunski karbonski jadrnici. Delala sta s psihologi, se učila, kako preživeti brez spanja, z minimalno količino hrane, kako ravnati s seboj v mejnih pogojih … 27. julija 2005 se jima je uspelo uvrstiti med 72 najboljših na svetu – na start Transata 2005.
Slaba dva meseca pred startom regate, 17. septembra 2005 ob 17.17 uri. »Za fanta se začnejo priprave v norem tempu. Logistika, optimaliziranje jadrnic, prevoz bark v Francijo, študij meteorologije, taktika … Leto prej smo razmišljali in načrtovali, kako bi bilo o avanturi mogoče posneti dokumentarni film, pravi, trdi klasični dokumentarec. Prvenstveno je bil to enormen tehnični problem. Tako sta nam na koncu za priprave, razvoj tehnične opreme, njeno izdelavo in postavitev celotne logistike snemanja ostala le dva meseca. Julij in avgust 2005 sta bila odločilna in kritična za uspeh in izvedbo filma. Snemalna oprema, ki bi delovala v tako ekstremnih in omejenih pogojih, ne obstaja, zato jo je Igor Vrtačnik, režiser in producent filma, s skupino sodelavcev (Matjaž Fajdiga, Robert Sršen, Uibq, Xlab) začel razvijati sam. Kmalu postane jasno, da tako ekstremne razmere ne dopuščajo kompromisov in zahtevajo stoodstotno brezhibne tehnične rešitve, kar pomeni, da moramo sistem zreducirati na čim manjše možno število elektronskih sklopov. Vsak sklop namreč predstavlja potencialno možnost okvare, sistem pa bo zanesljiv samo toliko, kot bo zanesljiv njegov najšibkejši člen. Drugo odločilno spoznanje je bilo, da v celotnem tokokrogu (kablih, spojih, kontaktih) ne sme biti kisika, škatle z rekorderji pa morajo biti hermetično zaprte z zračnimi ventili. Zakaj? Z vlago in soljo nasičen zrak na oceanu že v enem dnevu sproži močno korozijo, kar pomeni za občutljivo snemalno tehniko konec, en uničen kontakt pa konec projekta. Kamere smo dobili od proizvajalca (za nadzor objektov so najboljše na trgu Pelco kamere z neprebojnim ohišjem), napajalno, kontrolno, krmilno in avdio elektroniko ter modifikacije kamer, rekorderjev in mikrofonov pa je producent razvil s pomočjo izkušenih strokovnjakov TVS in s prijatelji – najboljšimi na tem področju. Gnala sta nas strast in velikanski izziv. Montaža tehnike, mikrofonov in 30 m kablaže na vsaki barki je bila zgodba zase. Brez pomoči prijateljev in privržencev projekta, ki so nam na pontonih La Rochella priskočili na pomoč, nam ne bi uspelo. Končali smo nekaj ur pred startom. Edini stalen vir energije na barki je akumulator (in sončne celice), celoten sklop pa je moral biti izveden tako, da poraba ni presegala 8 W – ostalo sta fanta potrebovala za svoje navigacijske inštrumente. Oprema je zdržala vseh 8000 km Atlantika brez dramatičnejših tehničnih okvar. Kristian in Andraž sta na mesec dni trajajoči regati posnela za več kot 50 ur video materiala, osnovo za slabo uro in pol trajajoč dokumentarni film režiserja Igorja Vrtačnika, ki je mešanica video dnevnika in nazornih prizorov z regate – kakor sta jo doživela protagonista. Regato sta Andraž in Kristian končala na trinajstem in devetnajstem mestu.«