zgodba
Jeanne živi v predmestni hiši skupaj s svojo mamo Louise; ženski se dobro razumeta. Louise se preživlja kot varuška, Jeanne pa je nezaposlena in si išče službo, vendar pri tem ni preveč prizadevna. Louise upa, da se bo hčerka lahko zaposlila pri odvetniški firmi znamenitega advokata Samuela Bleisteina, ki ga je pred davnimi časi celo osebno poznala. Čeprav sta svetova Jeanne in gospoda Bleisteina svetlobne kilometre oddaljena drug od drugega, do trčenja med njima vseeno pride … po zaslugi neverjetne laži, ki si jo izmisli Jeanne in ki postane ena najbolj medijsko odmevnih, šokantnih in spolitiziranih afer sodobne Francije.
iz prve roke
»Resničnega dogodka, po katerem je posnet moj film, se spominjam kot ene najbolj medijsko odmevnih in spolitiziranih afer v Franciji v zadnjih desetih letih. Zahvaljujoč drami Jean-Marie Besseta sem se tega primera spet spomnil. Pretreslo me je nasilno dejanje te mlade ženske in vse, kar je sledilo. Zgodba je postala zrcalo vseh francoskih strahov, globoko zakoreninjenih v naši družbi; razkritje tistega, kar imenujemo ‘kolektivno nezavedno’. Kako je posameznikova laž transformirana v resnico v kontekstu širše skupnosti in njihovih strahov? Gre za resnično fascinantno temo.«
André Téchiné, režiser in scenarist
portret avtorja
André Téchiné (letnik 1943) velja za enega ključnih predstavnikov tako imenovane druge generacije francoskih filmskih kritikov, zbranih okrog revije Cahiers du cinéma, ki so kritiško pero na neki točki zamenjali za režijski stolček. Prvo generacijo seveda predstavljajo Truffaut, Godard, Chabrol, Rohmer, Rivette, tvorci in šampioni legendarnega francoskega novega vala. Taisti novi val se je koncem šestdesetih let počasi podrejal ekonomskemu diktatu tradicionalnega francoskega filma in šele po bučnejši revoluciji francoskega javnega življenja v letu 1968 so se v sedemdesetih letih pojavili novi avtorji kot nekakšni direktni novovalovski nasledniki: to so bili zlasti Jean Eustache, Philippe Garrel in André Téchiné. Tem filmarjem je ostal mit, moč nekega gibanja, ki je vzpostavilo določen imaginarij, univerzum gibov, drže teles, glasov in pogledov, specifiko nove govorice in teže besede. To tradicijo Téchiné v svojih celovečernih filmih (od prvenca iz leta 1969 pa do danes jih je posnel že skoraj dvajset) nadgradi z zgolj sebi lastno lirično radovednostjo za kar najbolj subtilne nianse medčloveških odnosov, ki se jih loteva na izrazito nesentimentalen, pa vendarle topel in razumevajoč način.
kritike
»Dekle na vlaku se ponaša z ekonomično režijo in čustveno zadržanostjo; oboje k dramatičnemu učinku tega filma, ki utripa s tiho, zapeljivo močjo, kvečjemu pripomore in mu ne odvzame čisto nič.«
Steven Rea, Philadelphia Inquirer
»Čeprav se zgodba osredotoča na deklico, ki povzroča prazen hrup, ta elegantno konstruiran film spregovori o veliko pomembnejših stvareh.«
Mark Jenkins, NPR
»Po številnih letih, ki so pretekla od medijskega škandala, Téchiné razvpiti primer osvetli z jasnostjo in zrelostjo, obenem pa še vedno na subtilen način naslovi vse občutljive družbene teme, ki se jih je afera dotaknila.«
Scott Tobias, The Onion A.V. Club
»Téchiné, režiser že več kot trideset let, se tudi v tem, najnovejšem filmu ne izneveri svojemu značilnemu avtorskemu podpisu: tekočemu pripovedovanju elegantnih, inteligentnih in občasno enigmatičnih zgodb, kar ga vedno znova predstavlja kot avtorja, čigar filme si je vredno ogledati.«
Kenneth Turan, Los Angeles Times