zgodba
»Iščemo moškega, starega med 80 in 90 let, biti mora samostojen, dobrega zdravja, diskreten in vešč tehnologije.« Privatni detektiv, čigar stranko skrbi, da z njeno materjo v domu upokojencev grdo ravnajo, potrebuje nekoga, ki bi se pomešal med oskrbovance in ugotovil, kaj se v resnici dogaja. Na »avdiciji« zmaga šarmantni in uglajeni Sergio, ki se – opremljen s pisalom in očali z mikrokamero – zavzeto loti naloge, vendar kmalu ugotovi, da se resnica skriva drugje, kot je kdorkoli pričakoval …
iz prve roke
»Projekta sem se lotila, ker sem hotela posneti dokumentarec o privatnem detektivu, liku, ki ga običajno najdemo le v fikciji. /…/ Zanimalo me je, zakaj ljudje najamejo detektiva, kaj počne agent pod krinko in kakšno je njegovo življenje. /…/ Začela sem raziskovati detektivske agencije in tako našla Rómula, ki mi je dovolil, da sem nekaj časa delala kot njegova asistentka. /…/ Ves čas so k njemu prihajali ljudje, ki so hoteli vedeti, kako se godi njihovim sorodnikom v domovih za upokojence. Tovrstni primeri so me najbolj zanimali, saj mi niso omogočili le, da spregovorim o nesmiselnosti takšnih preiskav, pač pa tudi, da raziščem temo starosti in pokažem, kako živijo ljudje v takšnih ustanovah. /…/ A nekaj tednov pred začetkom snemanja si je agent, ki običajno dela z Rómulom, zlomil kolk, zato je Rómulo objavil oglas. /…/ Ko se je pojavil Sergio, je bila to ljubezen na prvi pogled. Takoj sem vedela, da je pravi. Bil je spontan, očarljiv, zabaven, inteligenten; moški, ki je govoril o svojih čustvih. /…/ Sergio zruši vse stereotipe o starih ljudeh. /…/ Uči nas, naj ne sodimo, naj bomo odprti za nove izkušnje in naj si sami ustvarjamo izzive. In naj si ne postavljamo mej, niti pri petinosemdesetih. Pripravljen je zaživeti novo življenje, spoznati nove ljudi in poslušati … /…/ Krta sem si zamislila kot komedijo. Sergio je nasprotje vohuna; starec, ki mora postati detektiv, a mu to ne uspeva najbolje. Kraj, kjer se film dogaja, naj bi bil prizorišče resnih zločinov, v resnici pa gre za prijeten dom upokojencev. Pa tudi liki so bili veliko presenečenje, na primer Marta. Zelo sem se nasmejala ob njenih prizorih s Sergiem, ki so skoraj kot gledališče absurda.«
– Maite Alberdi
portret avtorice
Maite Alberdi je ena najvidnejših predstavnic latinskoameriškega dokumentarca, znana po intimnih portretih malih in spregledanih svetov. Poleg Krta je napisala in zrežirala celovečerce El salvavidas (2011), o reševalcu iz vode, ki ljubi red, a ga plavalci nočejo ubogati; La once (2014), o petih nekdanjih sošolkah, ki se že šestdeset let vsak mesec srečujejo na čaju; Los niños (2016), o skupini prijateljev z Downovim sindromom, ki se bližajo petdesetim in bi radi končno odrasli; ter več kratkometražcev, med njimi Yo no soy de aquí (2016), o stanovalki doma za upokojence, ki misli, da se je ravno preselila iz Španije v Čile, čeprav je v resnici emigrirala pred več kot sedemdesetimi leti; ter Las fugitivas (2021), zgodbo o pobegu, v kateri nastopita dve izmed oskrbovank iz filma Krt. Maite Alberdi je prva čilska režiserka, ki je prejela nominacijo za oskarja, njen Krt pa prvi čilski dokumentarec, nominiran za omenjeno nagrado.
kritike
»Hvalnica življenju. /…/ Krt je poln tako strasti kot sočutja, kar je čudovit koktajl za človeštvo. /…/ Zelo katarzičen film, za katerega si želim, da bi ga videlo čim več ljudi po vsem svetu.«
– Pablo Larraín
»Najbolj prisrčen in ganljiv vohunski film, kar jih je bilo kdaj posnetih.«
– Eric Kohn, IndieWire
»Kako je mogoče, da film, tako zelo odvisen od naključij kot Krt, deluje tako natančno v dveh ključnih pogledih: kot poglobljen dokumentarni portret krute zapuščenosti, ki jo v zadnjih letih življenja doživljajo mnogi starejši, in kot čudovito zabavna mešanica vohunskega trilerja in komedije? Zaradi številnih neznank, ki bi lahko film pokopale v katerikoli fazi – vse, kar se dogaja, je namreč resnično, in ni scenarija, ki bi vsiljeval situacije –, je Krt čilske režiserke Maite Alberdi pravi filmski čudež, ki je s svojo izvirnostjo osvojil gledalce povsod, kjer je bil prikazan, kar dokazuje tudi nagrada občinstva na zadnjem festivalu v San Sebastiánu.«
– Javier Yuste, El Cultural
»Ali lahko pogled na osamljenost v poznejših letih koga pusti ravnodušnega, še posebej v času zaustavitve javnega življenja in omejitve stikov? /…/ Krt /…/ gledalce osvaja z nepremagljivim orožjem, kot sta univerzalnost in čustveno poistovetenje, pa tudi z dejstvom, da gre za film, ki ni podoben nobenemu drugemu.«
– Pablo Marín, La Tercera
»Krt je najbolj nenavaden in nepričakovano ganljiv film leta.«
– Christopher Orr, Forbes
»Skromen film (ustavi se, da bi opazoval kotiček družbe, ki mu filmska umetnost običajno ne posveča pozornosti), občutljiv (zelo težko je vzdrževati mešanico žanrov – skoraj bi rekel formatov – ter subtilno menjavo registrov /…/) in v prvi polovici zelo smešen.«
– Enric Albero, El Cultural
»Krt je razred zase. Prvič: dokumentarci o privatnih detektivih in njihovih agentih so nekaj nadvse redkega. Drugič: vsak film, ki zmeša observacijski dokumentarec, film noir in vzdušje Pink Pantherja, je prav gotovo edinstven.«
– Patricia Thomson, Documentary Magazine
»To je sijajen film zaradi univerzalnosti teme in edinstvenosti koncepta.«
– Carlos Aguilar, Culto
»Pripoved vodi Sergiev intimni pogled na mikrokozmos v ustanovi, ki je zvedav, ob spoznavanju posameznikov v domu pa spoštljiv in nežen. /…/ Ko prek njegovih premislekov spoznavamo oskrbovance v domu, ki si v okviru omejitev za zidovi ustanove, kolikor je le mogoče, osmišljajo svoja življenja, spletajo prijateljstva, pa tudi zaljubljajo, postane vse očitneje, da ni v domu prav nič šokantnega, kar bi moral razkrinkati. Njegovo ugotovitve so, nasprotno, kar najbolj življenjske. Pred nami se razkrijejo obrazi osamljenosti, portreti ljudi, za katere družba ne najde primernega razumevanja in ki bi jim prisluhnila tako, kot to stori Sergio – kot avtonomnim posameznikom z raznovrstnimi življenjskimi zgodbami, ki se vse prevečkrat počutijo odrinjene in pozabljene.«
– Petra Meterc, Radio Slovenija
»Duhovit, melodičen, insajderski, vrhunski. Problem je le v tem, da Sergio, ki pridno vohlja in redno pošilja poročila, težko ostane neopazen – preveč je šarmanten in gentlemanski. Gospem takoj pade v oči. Kar lepijo se nanj. Zaljubljajo se vanj. Device bi se poročile z njim. Okronajo ga celo za kralja San Francisca. Kot da natanko tega »problema« ni imel tudi James Bond, karizmatični oglas za realkapitalizem, ki išče “neodvisne , diskretne, vešče tehnologije”, ki ločuje in getoizira ljudi, ki trga družine, ki se nikoli ne postara – in ki nikoli ne umre. In ja, James Bond še vedno živi, toda tista, ki sta ga igrala prva, Sean Connery in Roger Moore, sta že mrtva, tretji, ki ga je igral, George Lazenby, pa bi se lahko mimo javil na Romulov oglas, saj pri enainosemdesetih ustreza opisu “krta”, ki ga iščejo. Krt – študija empatije, ki je realkapitalizem ne pozna niti priznava – je signal, kakšna fantazija je realkapitalizem. ZELO ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina