zgodba
Los Angeles, sodobnost. Henry je provokativen stand-up komik, Anne pa svetovno znana operna pevka. Pod soji žarometov sta videti kot srečen in glamurozen par, a njuno življenje se obrne na glavo, ko se jima rodi Annette, skrivnostna deklica z nenavadnim darom …
zanimivosti
Annette je nastala po zamisli ameriškega glasbenega dua Sparks.
http://allsparks.com
iz prve roke
»Žanr muzikala daje filmu dodatno razsežnost, skoraj dobesedno: prostor – čas – glasba. In to prinaša izjemno svobodo. Prizor lahko režiraš tako, da slediš glasbi – ali pa se, nasprotno, z vsemi sredstvi boriš proti njej. Prikličeš lahko vse vrste nasprotujočih si čustev, in sicer na način, ki ni mogoč v filmu, v katerem liki ne pojejo ali plešejo. Lahko si grotesken in globok hkrati. /…/ Na začetku sem se spraševal: zakaj je ona operna pevka, on pa stand-up komik? /…/ Ti umetnosti imata, čeprav sta zelo različni, tudi nekaj skupnega. Tako operni pevci kot stand-up komiki so na odru ranljivi, goli. In oboji se igrajo s smrtjo: pri operi imamo ženske, ki umirajo na vse možne načine, medtem ko pojejo svojo najlepšo, srce parajočo arijo; največji komiki, na primer Andy Kaufman, pa so prav tisti, ki se spogledujejo s smrtjo. Groteska je bistvena za komedijo, medtem ko se ji resna opera skuša izogniti – a se vseeno pogosto norčujemo prav iz njene grotesknosti. Poleg tega sta tako petje kot smeh povezana z dihanjem. Oboje je zelo organsko, oboje temelji na zapletenem anatomskem sistemu – istem, kot ga uporabljamo za dihanje. O Annette sem zato začel razmišljati kot o metafori za dihanje: življenje in smrt; smeh in petje; ženska, ki mora pravilno dihati med rojevanjem; dih, ki ga v določenih trenutkih zadržimo – v življenju ali pa v kinu … In dihanje kot glasbeni ritem. /…/ Duo Sparks sem odkril pri kakšnih štirinajstih – v neki underground trgovini na La Défense sem ukradel njun album Propaganda, ker mi je bil všeč ovitek. Kmalu zatem sem ju v pariški Olympii videl nastopati v živo. Propaganda in njun naslednji album Indiscreet sta vse odtlej del mojega življenja. Pesmi [bratov Mael] so med najbolj radostnimi, kar jih poznam (čeprav so na trenutke tudi žalostne). Njuna glasba je zame kot nekakšna hiša iz otroštva, ampak takšna brez duhov. Mislim, da brez njiju ne bi nikoli naredil tega, o čemer sem sanjal že od začetka kariere: posnel ‘filma v glasbi’. /…/ Pesmi so mi bile takoj všeč. Zdelo se mi je, da imam veliko srečo, počutil sem se hvaležnega. Vendar sem jima rekel, da filma ne morem posneti. Imel sem namreč čisto osebne skrbi. Moja hči je bila takrat stara devet let, in čeprav brata o mojem življenju nista vedela ničesar – tako vsaj mislim –, bi jo lahko določene stvari v zgodbi vznemirile. Poleg tega pa: ali sem na tisti točki svojega življenja res hotel posneti film o takšnem ‘slabem očetu’? Toda ko sem pesmi poslušal znova in znova, so postale všeč tudi hčerki in začela mi je postavljati vprašanja. Kmalu sem spoznal, da je pravzaprav že veliko razumela. In da bo, ko bo film posnet, lažje razumela, kako filmski projekt nastane. Zato sem nazadnje privolil. /…/ Prvi prizor sem si zamislil za hčer, zase in najine pse – ampak psov nismo mogli pripeljati v Los Angeles. Tudi pri Holy Motors je bilo zame pomembno, da sem bil s hčerko zraven že od vsega začetka. Brez dvoma zato, da bi po vseh letih premora sam sebe pomiril, da snemamo le majhen eksperimentalen domači video. Moja zadnja celovečerca sta zame namreč eksperimentalna filma. Annette velik, Holy Motors pa majhen. O njiju razmišljam kot o ‘filmih, ki sem jih posnel, odkar sem postal oče’.«
– Leos Carax
portret avtorja
Leos Carax se je rodil leta 1960 kot Alexandre Oscar Dupont v pariškem predmestju Suresnes. Pri šestnajstih letih je pustil šolo in se preselil v Pariz, kjer je v poznih sedemdesetih dobil delo filmskega kritika pri Cahiers du cinéma. Kariero filmskega ustvarjalca je začel s kratkim filmom Daviteljev blues (Strangulation Blues, 1980), ki mu je pri dvajsetih prinesel prve festivalske nagrade. Tri leta zatem je posnel celovečerni prvenec Fant sreča dekle (Boy Meets Girl, 1984), uvodni del trilogije na temo nore ljubezni, v katerem je v vlogi režiserjevega alter ega prvič nastopil igralec Denis Lavant. Delu, ki je mlademu Caraxu prineslo sloves čudežnega dečka francoskega filma, sta sledili Nečista kri (Mauvais sang, 1986) in super-produkcija Ljubimca z mostu Pont-Neuf (Les amants du Pont-Neuf, 1991) – mojstrovina po mnenju kritikov, a hkrati velika komercialna polomija. Minilo je celih osem let, preden je režiser posnel svoj naslednji celovečerec Pola X (1999), nadaljnjih trinajst let do canske premiere filma Holy Motors (2012) in še devet let do Annette, režiserjevega šestega celovečerca.
kritike
»Vsak film Leosa Caraxa je dogodek. In tokratni izpolnjuje vsa pričakovanja! Annette je darilo, po katerem so ljubitelji filma, glasbe in kulture hrepeneli; prav tisto, kar smo v preteklem letu vsi tako zelo pogrešali.«
– Pierre Lescure, predsednik festivala v Cannesu
»Lepšega ponovnega srečanja s filmom in velikim platnom si ne bi mogli želeti.«
– Thierry Frémaux, programski vodja festivala v Cannesu
»Tu je Leos, ki je zavzel držo upornika, in Carax s svojo silhueto vilinca. Ponovno sta se srečala v Annette, /…/ filmu, ki je hkrati opera, antična tragedija, teater Grand Guignol, filozofski esej, pa tudi velika zmešnjava. Neravnovesje, ki gledalca spravi ob živce ali pa ga očara, je Caraxov zaščitni znak.«
– François Forestier, L’Obs
»Ne le da film ponovno odpira vsa vrata spektaklu, namenjenemu velikemu platnu, temveč dobesedno na novo vzgaja oči, ki niso več vajene tovrstnih podob. /…/ Annette gledalca do zadnje sekunde zaključne špice ne izpusti iz svojega prijema. /…/ Odločena ga je pripeljati do konca te prevzgoje, ki je predvsem razstrupljanje. Kajti hkrati z zgodbo o vzponu in padcu družine odrskih kreatur (na kratko: lažni fant pod žarometi opere in stand-upa spozna lažno dekle, iz zveze pa se rodi otrok, ki je še bolj briljanten in lažen od svojih staršev) Carax razvija pravljico, ki opozarja na pasti spektakla v debordovskem pomenu besede. Vendar ta pravljica ne poskuša dekonstruirati spektakla, ne skuša ga preusmeriti v slogu Godarda ali postmodernistov. Nasprotno, Annette naredi korak naprej. Film uporabi ves arzenal domišljijskih podob in ustvari popoln spektakel, takšen, ki presega spektakel obdobja, sestavljenega iz škandalov, razkritij in moralnih pretresov, kakršne zna ustvariti le sodobni šovbiznis.«
– Yal Sadat, Cahiers du Cinéma
»Film prikliče fanatizem Cavalcantijeve ventrilokvistične lutke iz grozljivke Dead of Night, samosovraštvo Jamesa Masona iz filma Zvezda je rojena (A Star Is Born), obupno disfunkcionalni odnos med očetom in hčerko iz Oči brez obraza (Les yeux sans visage) Georgesa Franjuja /…/ in – morda najbolj očitno – neizmerno žalost Fantoma iz opere Andrewa Lloyda Webbra. /…/ Annette je odkritosrčen, bombastičen in nor spektakel, ki se opoteka po robu lastnega živčnega zloma ter zahteva, da začutimo njegovo bolečino in užitek ter ga jemljemo resno. /…/ Predstavljam si ga lahko kot konceptualni album, broadwaysko predstavo ali pa morda kot site-specific instalacijo v hiši v Los Angelesu, ki jo lahko vidimo v filmu. To je pravi delirij tesnobe in ekstaze.«
– Peter Bradshaw, The Guardian
»/…/ po vsej verjetnosti edini muzikal, ki vključuje ne le enega, pač pa kar dva prizora kunilingusa. /…/ Ni nujno vedeti, da je Caraxova partnerica, igralka Ekaterina Golubeva, umrla leta 2011, ko je imela njuna hčerka Nastya šest let, in seveda bi bilo Annette trapasto brati dobesedno kot meo culpo. Vseeno pa je izjemno, da se je Carax pripravljen tako javno spopadati s svojimi demoni. In dejstvo, da to počne še naprej, je privilegij za nas.«
– Giovanni Marchini Camia, Sight & Sound
»Annette je daleč najbolj mračno, mučno in vznemirjujoče Caraxovo delo. A tudi najbolj domiselno, skupaj z njegovim prejšnjim filmom Holy Motors /…/.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde
»Nesporna umetniška gesta, baročna opera, po kateri strašita fantom Hollywooda in duh gibanja #jaztudi.«
– Sophie Grassin, L’Obs
»Po večmesečnem zaprtju se nam je skoraj že začelo zdeti, da moramo le še sesti v sobo z velikim platnom, pa se bomo vrnili v kino! Ampak najbolj smo pogrešali dela, ki bi pokazala tisti minimum, ki ga lahko od njih upravičeno pričakujemo: formo, tveganje, nespodobnost. Nekatera od teh del iz minimuma naredijo maksimum, na primer najnovejša filma Leosa Caraxa in Paula Verhoevena, zagotovo dva izmed najmočnejših trenutkov tekmovalnega programa festivala v Cannesu. Annette in Benedetti je skupno to, da še vedno verjameta v film kot spektakel, hkrati pa se sprašujeta o sami ideji spektakla, njegovih temeljih, iluzijah, lepotah ali grozotah … /…/ Filma sta tako dragocena zaradi svoje želje po ustvarjanju podob, ki so žive in povsem nove. /…/ Njuna drznost se ne ozira na dober okus ali verodostojnost, pač pa včasih celo vključuje podobe, ki prostovoljno tvegajo posmeh, naj bo z ironijo ali pa s subjektivizmom. /…/ Zdi se, da se polimorfni Annette in Benedetta pred našimi očmi velikodušno izumljata na novo.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma
»Ne vem, kako bi se lahko kdo uprl filmu, ki tako predrzno meša prvine Stephena Sondheima (tega Carax navaja kot referenco), lynchevski nadrealizem, Theodorja Dreiserja in morda celo filme o Chuckyju. /…/ Nimam pojma, kaj Annette sploh je, razen da je Annette in da je edinstvena.«
– Ben Kenigsberg, RogerEbert.com
»Anti-Dežela la la s pridihom Ostržka.«
– Ed Potton, The Times
»Annette, čudno hladni, lirično cinični, morbidni konceptualni metamjuzikl, ki ga je napisal in skomponiral kultni artpop duo Sparks /…/, ki je videti kot reimaginacija drame Marriage Story, v kateri se je Adam Driver ločeval od Scarlett Johansson, in ki je bolj fasciniran nad propadajočim moškim kot ‘umirajočo’ žensko, je fantazijska dekonstrukcija razpada ljubezenske zveze – dekonstrukcija tistega zasoplega, tesnobnega, neprebavljenega, disonantnega, neprevedljivega spleta emocij, bolečine, strasti, ljubosumja, zavisti, frustracij, obžalovanj, strahov, sanj, jeze, obsedenosti, norosti in posesivnosti, ki se zgosti v ljubezenskem odnosu in ki ga še najbolje razume glasba. Kar pa je logično: glasba ve več kot McHenry, prijatelj ‘brezna’, ki poje, a se zbuja v grozi. Glasba to grozo in agonične sence, ki jo prežemajo, ‘ubesedi’ bolje kot besede. Glasbi gredo nekatere reči lažje z jezika. Žgečkajte se! Igrajte publiko. Tako kot v Annette publika igra publiko. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
»/…/ celovečerec Annette, na katerega smo čakali skoraj desetletje, je /…/ posnet z drznim zamahom. Z domiselnostjo in samozavestjo se loteva reinterpretacije tradicionalnega glasbeno-filmskega žanra, muzikala, in kot celota vrača vero v moč filma v smislu, da je z avtorskega stališča vse mogoče in da so omejitve kvečjemu izziv. Prav gotovo je tudi to pripomoglo, da je bil film Annette /…/ izbran za otvoritev letošnjega festivala v Cannesu, saj prinaša posrečen spoj vznesenosti, spektakularnosti, privlačnosti in tudi izumetničenosti, ki nenazadnje spada k žanru.«
– Gorazd Trušnovec, Radio Slovenija