Kdo je avtor prvega animiranega celovečerca?
Danes tako rekoč pozabljen filmski pionir Quirino Cristiani je veščino animacije odkril čisto sam, daleč od evropskih eksperimentalnih umetnikov in hollywoodskega blišča ter komercialnih pritiskov. Leta 1900 tedaj štiriletni Quirino zapusti Italijo in se z družino preseli v argentinski Buenos Aires. Že kot najstnika ga zaposli Federico Valle, italijanski filmski pionir in novi prišlek v Argentini. Pod vplivom skrajno inventivnega Valleja začne Quirino ustvarjati prve animacije. Uspehi njegovega eksperimentiranja tako navdušijo Valleja, da se odloči producirati v celoti animiran celovečerni film. Leta 1917 je El Apóstol premierno prikazan v prestižnem kinematografu v Buenos Airesu. Ta izjemno uspešna filmska satira o argentinskem predsedniku Yrigoyenu predstavlja začetek cele serije politično navdihnjenih animiranih filmov. Cristiani za potrebe filma razvije novo kinematografsko tehniko in jo patentira. Leta 1918 zapusti Valleja in posname nov film z naslovom Brez sledu (Sin dejar rastro), ki ga zaradi kontroverzne tematike oblasti pozneje zasežejo. V dvajsetih letih Cristiani odpre lasten studio in animira številne kratke filme. Postane naturist, vegetarijanec in ustanovitelj prve nudistične kolonije v Južni Ameriki. Medtem Vallejev studio pogori in El Apóstol je za večno izgubljen. Leta 1928 se loti priprav za svoj najpodjetnejši projekt: animiran celovečerni film z zvokom. Peludópolis, še ena satira na račun predsednika Yrigoyena, premierno prikazana leta 1931, je bila plod težavnega procesa spreminjanja filmske zgodbe zaradi dramatičnega vojaškega udara, ki ga je leta 1930 izvedel prvi argentinski diktator, general Felix Uriburu. Pozneje Cristiani ni več tvegal z animiranimi satirami in je vse do konca kariere snemal kratke filme ter svoj studio uporabljal kot filmski laboratorij. Leta 1941 ga obišče Disney in mu ponudi delo v Hollywoodu. Cristiani ponudbo zavrne in se kmalu upokoji. Leta 1958 in ponovno leta 1961 Laboratorios Cristiani prizadeneta huda požara, v katerih Cristiani izgubi domala vse svoje filme. Preseli se v prelepo samotno vasico nedaleč od Cordobe (Argentina). Svet teče dalje in Cristiani počasi pade v pozabo. Kot bi prav nič ne ostalo za njim.
Dokumentarni film, posnet v Italiji, Argentini in Angliji, prikaže intervjuje z različnimi strokovnjaki ter Cristianijevimi prijatelji in sorodniki. Nedavno je bila odkrita ena njegovih animacij iz leta 1919 in posnetek o snemanju Peludópolisa; oba sta kot po čudežu preživela. Poleg teh kratkih filmov nam Christianijevo zgodbo približa tudi edini ohranjen intervju z avtorjem samim. Vidimo pa ga tudi pri delu, kot starega moža, ki je leta 1983 ustvarjal svoj zadnji animirani film. Umrl je leto pozneje.
Gabriele Zucchelli (rojen leta 1972 v Italiji) je začel po študiju umetnosti delati kot animator v Milanu. Leta 1994 se je preselil v London, kjer je deloval kot animator likov za posebne televizijske celovečerce Povest gospoda Toda (The Tale of Mr. Tod) in Veter v vrbju (The Wind in the Willow), kratke glasbene animacije s Paulom McCartneyem Napev s tropskega otoka (Tropic Island Hum) in Torek (Tuesday), filme Čarobni meč (The Magic Sword), Tiger in Medvedek Pu (The Tigger Movie) in Pot v El Dorado (The Road to El Dorado) ter številne reklame. Leta 2000 je nadziral animacijo dveh sekvenc Dreamworksovega celovečernega filma Spirit: Divji žrebec (Spirit: Stallion of the Cimmarron), leta 2002 pa je za BBC izdelal dve sekvenci animirane opere Lisička zvitorepka (The Cunning Little Vixen). Sodeloval je pri oblikovanju likov za Mrtvo nevesto (The Corpse Bride) režiserja Tima Burtona in delal kot CGI animator likov pri filmih: Dinotopia, Harry Potter in ujetnik iz Azkabana (Harry Potter and the Prisoner of Azcaban), Alien proti Predatorju (Alien vs Predator) in Batman se vrača (Batman Returns). Je svobodni režiser animiranih filmov, trenutno pa dela tudi kot nadzornik animacije pri animiranem celovečercu studia Universal Povest o Despereauxu (The Tale of Despereaux), ki ga v kinematografih pričakujejo konec letošnjega leta. Leta 2004 je končal svoj prvi neodvisni kratki film Za tango (For a Tango), ki je bil nagrajen na številnih svetovnih festivalih.