zgodba
Pariz danes. Samotarski Simon dela kot psiholog v kadrovski službi nemškega petrokemijskega velikana. Predsednik uprave mu dodeli nalogo nadzorovati enega od menedžerjev korporacije. Med preiskavo prodira Simon vse globlje v korporacijske skrivnosti in odkriva povezave s tretjim rajhom, obenem pa tudi pri sebi opaža sindrom tistih, ki so samo »poslušali ukaze«. Izkušnja ga spremeni ter razburka tudi njegovo zasebno življenje in čustvovanje. Mirna odločnost, zaradi katere je postal vesten strokovnjak, se zamaje.
Močan, pretresljiv in provokativen psihološki korporacijski triler v svoji obtožbi sodobnih oblik zla potegne vzporednico med nacizmom dvajsetega in neoliberalnim kapitalizmom enaindvajsetega stoletja.
iz prve roke
»Vprašanje človečnosti je film o percepciji. Želel sem posneti Simonove doživljaje kot skorajda halucinantno izkušnjo. Med njegovo preiskavo privre na dan preteklost. Počasi se javljajo podobe množičnih medvojnih pobojev in zameglijo njegovo dojemanje sedanjosti. Posneli smo filma Paria in La Blessure, v katerih smo prikazali šibka, skorajda zanemarjena telesa na robu obstoja. V filmu Vprašanje človečnosti smo upodobili svet bogatih: glavne akterje korporativne mašinerije prostega trga. Telesa smo prikazali kot zobce v mehanizmu, ki proizvaja in izloča, potencirali smo erotičnost njihovih razmerij, zaostrili njihov videz. Paria, La Blessure in Vprašanje človečnosti sestavljajo trilogijo sodobnega življenja. Preiskujejo določene vidike mehanizma, v katerem živimo. Če prva dva filma sprožata sočutje z liki, ki jih je ta mašina izvrgla, ali tistimi, ki prihajajo iz Afrike, da bi postali njen del, je Vprašanje človečnosti na neki način bolj pretresljivo, bolj mučno, saj prevprašuje ‘nas’, tiste, ki s tem strojem upravljamo.«
– Nicolas Klotz, režiser
portret avtorja
Francoski režiser Nicolas Klotz od začetka svoje filmske kariere leta 1987 posname več dokumentarnih portretov glasbenikov, med njimi Ravija Shankarja, pianista Brada Mehldaua in saksofonista Jamesa Carterja. Za svoj tretji celovečerni igrani film o življenju brezdomcev Paria (2000) prejme posebno nagrado žirije in nagrado za solidarnost na festivalu v San Sebastianu. Leta 2004 z dolgoletno sodelavko, scenaristko in korežiserko Elisabeth Perceval, ustanovita lastno produkcijsko hišo Petits et Grands Oiseaux, pod okriljem katere razvijata lasten filmski jezik, ki načenja vprašanja filmske forme in sodobne družbene problematike. Vprašanje človečnosti zaokroža trilogijo, ki se začenja z njunima filmoma Paria in La Blessure (2004). Nicolas Klotz je tudi profesor slovite pariške filmske šole La Fémis.
kritike
»Če ste ljubitelji Hitchcocka, Kubricka, trilerjev, ki so tako enigmatični kot velike umetnine kiparstva in arhitekture, filmov, ki ustvarjajo lasten vizualni, slušni in simbolični svet ter vas posrkajo vanj, potem morate videti Vprašanje človečnosti. /…/ Od čisto prvih posnetkov – podob korporativnih poslovnežev v temnih oblekah, ki vstopajo v moško toaleto in jo zapuščajo – deluje film na toliko ravneh hkrati, da je njegovo moč skoraj težko doumeti. Klotz naslika antiseptično, geometrično brezbrižnost evropskega poslovnega sveta 21. stoletja s skoraj nadrealistično jasnostjo. Gre za območje konflikta in spopada, očiščeno tako čustev kot krvi. /…/ In čeprav simbolični elementi vsak zase ne zbujajo posebne pozornosti, postane film ob njihovem kopičenju … skrajno zlovešč in halucinanten.«
– Andrew O’Hehir, Salon
»Vednost in razumevanje tu odpirata več vprašanj kot ponudita odgovorov, film pa se ne izteče v razrešitvi, pač pa v odprtosti. A prav ti značilnosti podelita Vprašanju človečnosti njegovo globoko človečnost.«
– Scott Foundas, The Village Voice
»Lucidna, trezna in odlično odigrana drama je hkrati relevantna in razdražljiva, predvsem pa kljub svoji dolžini napeta do konca.«
– Lisa Nesselson, Variety
»Vprašanje človečnosti, Klotzov prijetno leden psihološki triler, vleče tanko ločnico med nacizmom in sodobno korporativno kulturo.«
– Lisa Schwarzbaum, Entertainment Weekly
»Amalric zopet odigra presunljivo predstavo, kakršnih smo od igralca že vajeni …«
– Noel Murray, The A.V. Club
»Močno, razburljivo doživetje. /…/ Michael Clayton v veliko bolj nevarnem etičnem univerzumu.«
– Michael Phillips, Chicago Tribune