Samotarski hišnik Beto (Coria) za visokimi zidovi že desetletja vzdržuje vilo, ki je lastnica ne more prodati. Enolični ritem budilke, prhanja, zajtrka, popravil in likanja srajc mu ustreza, le poredko njegovo izolacijo zmotita obisk ostarele lastnice (Huerta) ali prostitutke Lupe (Orozco). Monotonijo preseka prodaja hiše, ki agorafobičnega Beta postavi na razpotje med družabnim življenjem in nadaljnjo osamo. Režijski in scenaristični prvenec Enriqueja Rivera je – značilno za mehiški novi val – ves čas na robu med dokumentarnim in fiktivnim. Dolgi, povsem statični kadri realistično orisujejo osamljeno življenje resničnega skrbnika hiše, iz roke snemani veliki plani pa pri naturščiku prikažejo več čustev kot redki, a dobro premišljeni dialogi. Dokumentarna 16-milimetrska kamera sledi Betovemu razpoloženju; v varni notranjosti vile deluje hladno in umirjeno – snemanje iz klasičnih kotov –, v zunanjem svetu Ciudada de Mexica pa eksplodira v mavrico toplih tonov in epileptičnih prehodov iz kadra v kader. Skozi ponavljajoče se scene nikoli končanih vzdrževalnih del se slika glavni junak, ki ni le prebivalec vile, ampak njen sestavni element, bistven za njen obstoj. Redko pojavljajoča se, a precizno odmerjena klasična glasba dopolnjuje dialog in podčrtava fotografijo, ki ustvarja vzdušje tesnobnosti odprtih prostorov. Socialni razkol med indijanskim hišnikom in premožno belo lastnico – običajen v sodobni Mehiki – je ves čas zaznaven, a ni problematiziran. Oba sta s svojim družbenim položajem in sterilnimi medsebojnimi odnosi sprijaznjena in ne želita sprememb, ki pa so na dolgi rok neizbežne. »To je moj prvi scenarij, zato me zelo veseli, da sem po njem že lahko posnel film. Mislim, da je režiranje po tujih scenarijih zame stvar preteklosti, saj je zelo zabavno režirati film po lastni zgodbi in s svobodo, ki ti jo to omogoča. Zgodba predstavlja osamljeno osebo, ki v filmu igra samo sebe. Hotel sem, da je film, kolikor le mogoče, videti kot dokumentarec, zato sem ga posnel s 16-milimetrsko kamero. Menim, da se gledalec zagotovo laže vživi v lik, če v filmu vlada vzdušje dokumentarca.« (Enrique Rivero)
Enrique Rivero
Rojen leta 1976 v Madridu. Po študiju industrijskega inženiringa v Mehiki se je zaposlil v bančništvu in odšel na enoletno delo v Združene države. Tam se je odločil za spremembo življenja in začel študirati film. Delal je na različnih področjih filmske produkcije, tako tehnične kot umetniške. Režiral je dva kratka filma, Nidra (2004) in Schhht (2005), v produkciji Sinsan Productions. Februarja 2005 je kot pomočnik režiserja sodeloval pri nastanku filma La Influencia (2007) Pedra Aguilere v koprodukciji Mantarraye.
- * *
»It’s the first script that i’ve put into film. I didn’t do any shorts or anything with my story so it was really nice way of approaching with my first movie to be like first thing that i wrote to be actually filmed. It’s very satisfying thing for me. For me the experience of directing someone else’s film is over, because it is really really fun to do whatever you write, think and then come to a movie. Because it is a story of a lonely character and the and the actual taker of the house is the actor in the movie, i wanted to show it as much as a documentary as possible, so i used a 16mm camera. I think, if you have a documentary feeling, then definitely you get more involved with a character.« (Enrique Rivero)
OPOMBA: izjava je prevzeta iz video intervjuja z avtorjem, ki slabo govori angleško.
izvirnik biografije:
Enrique studied Industrial Engineering in Mexico. After finishing his studies he started working in the banking industry in Mexico and then moved to the United States to work a year for Citibank. That year was a point of inflexion for Enrique, since he decided to change his life and to study cinema. He has worked in different areas related to the cinematographic production, from the photography to the art. As Director he has conducted two shortfilms: Nidra and Schhht , produced by Sinsan Productions. In February 2005 he worked as First Assistant of Direction in the feature film La Influencia (Director’s Fortnight Cannes 2007), by Pedro Aguilera and coproduced by Mantarraya.