Življenje v argentinski stepi, na odročnih kmetijah že tako zakotnega mesteca La Rabia, je neprizanesljivo in grobo, na kar že pred uvodno sekvenco namigne obvestilo, da so vse živali v filmu živele in preminile kot bi tudi sicer (po naravni poti). Alejandra in Poldo v svojem neposrečenem zakonu vzgajata molčečo hčerko Nati, ki v trenutkih vznemirjenja slači s sebe obleko ali kriči, s čimer soustvarja nekontinuirano, a intenzivno zvočno sliko. Deklica se izraža z risanjem, kar režiserka spretno izkoristi za vnos animiranih sekvenc, ustvarjenih v tehniki vodenih barvic in tuša (Manuel Barenboim). Natijina edina družba je sosedov Ladeado, čigar oče Pichon prakticira grob, že na sado-mazohizem meječ seks z njeno materjo. V okolju, kjer odrasli med seboj niso sposobni konstruktivno komunicirati, je nemost deklice, ki bo morala v patriarhalno naravnani družbi tako ali tako le poslušati in ubogati, še bolj vpijoča. Tudi kadri narave, posnete ob najbolj čarobnih urah zore in mraka, ne uspejo izničiti občutkov nesreče in žalosti, ki spremljata odraščanje dveh otrok besnih (rabia pomeni tudi bes) očetov. »Ko včasih potujem čez odprte dežele, se lahko zazrem v krivino našega planeta. Vidim to oddaljeno linijo ter čutim nerazložljivo olajšanje in mikavnost. Včasih ob pornografskih filmih začutim podobno privlačnost, kot mi jo vzbuja tista neskončna linija, ki je tako nedosegljiva. Bojazen pred neobčutljivostjo je tisto, kar mi je všeč pri pornografiji. Njen vidik neuspeha, nezmožnosti prikaza intimnosti, subjektivna globina poželenja. Kar me v neskončni in meseni odprti pokrajini gane, je lepota smrti. La Rabia se ukvarja z misterijem, ki se skriva v spolnosti in odprtih ravninah. Je shema smrti in male smrti ob seksu, kot si jo predstavlja nema deklica, katere jezik je preveč moteč za svet, ki sebe vztrajno imenuje za normalnega.« (Albertina Carri)
Albertina Carri
Režiserka, scenaristka in igralka, rojena leta 1973 v Buenos Airesu, raziskuje in ustvarja v različnih filmskih žanrih. S svojim delom postavlja temelje konceptu novega argentinskega filma. V ospredju njenih filmov (No quiero volver a casa, 2001; Géminis, 2005) je družina, v avtobiografskem družbeno-političnem dokumentarcu Los Rubios (2003) tudi njena lastna. Posnela je še kratki animirani film Aurora (2001) in animirano pornografsko melodramo Barbie, tambien puede estar triste (2003).