»Morilce je leta 1946 – po noveli Ernesta Hemingwaya, ki jo je že prej, takoj po izidu, piratizirala gangsterska drama Nora noč [Walking Back, 1928] – posnel Robert Siodmak, nemški begunec, mojster morbidne psihologije in destruktivne patologije. V Brentwood, zakotno mestece v New Jerseyju, se ponoči pripeljeta dve senci, dve silhueti, dva nonšalantna, ošabna poklicna morilca, Max (William Conrad) in Al (Charles McGraw), ki v bistroju, imenovanem Henry’s Diner (rimejk Hopperjeve slike Nighthawks), svojim naključnim talcem razkrijeta, da sta prišla likvidirat Šveda (Burt Lancaster). ‘Zakaj ga bosta ubila?’ ju vprašajo. ‘Za prijatelja,’ odvrneta. Ne, Šved ju ne pozna. Nikoli ju še ni videl. ‘Videl naju bo le enkrat.’
Najprej ga čakata v bistroju, kamor pride vsak večer ob 18.00 (dela na bližnji črpalki), ker pa je malo verjetno, da se bo tam še prikazal, in ker je že noč, skleneta, da ga bosta obiskala na domu, v ceneni sobi, ki izgleda kot jetniška celica. Nick Adams (Phil Brown), njegov mlajši sodelavec, celo po vseh bližnjicah steče k njemu, da bi ga posvaril pred morilcema, toda Šved, ki ga meščani poznajo pod imenom Pete Lund (v resnici mu je ime Ole Anderson), le stoično odvrne: ‘Nič ne morem. Dovolj imam bežanja.’
In potem doda: ‘Nekoč sem storil napako.’
Ko morilca vstopita, ga prerešetata z enajstimi kroglami (po ena krogla za vsako stran Hemingwayeve novele), a ne skuša pobegniti. Vseeno mu je. Niti trzne ne. Le stoično – kot Meursault v Camusovem Tujcu – čaka, da ga ubijeta. Da se zgodi, kar se mora zgoditi. Potem se prižgejo flešbeki. Potem steče zgodba o njem. Zgodba o boksarju, fatalni lepotici in 250.000 dolarjih.
Morilci, ki naj bi jih Ernest Hemingway videl več kot 200-krat (vsaj tako je pripovedoval Siodmak), sicer produkcija studia Universal (kot Križ-kraž, Dotik zla, Črni angel, Golo mesto, Senca dvoma, Škrlatna ulica), vivisecirajo odisejado junaka, ki nad zgodbo o sebi nima nobene kontrole. Usoda ga poniža, a je neizbežna. Tako ga zgrabi in stisne, imobilizira in paralizira, da je, pravi Jack Shadoian, ‘mrtev, ko je še živ’. A Usodo – svojo smrt – sprejme kot Dogodek. Kar pa ne preseneča, pravi Hervé Dumont: ‘Njegova smrt je njegovo življenje.’ Živi za svojo smrt. Smrt ga naredi mitskega in zapeljivega. Smrt je njegova velika priložnost – njegova zadnja priložnost. Šele ko umre, steče pripoved o njem. Svojo smrt dobro izkoristi. Smrt je dobra investicija. Mrtev se zdi sam sebi več vreden kot živ. Smrt bo Dogodek.
Morilci sicer niso dobili oskarja (dobila so jih Wylerjeva Najboljša leta našega življenja), toda postali so tak hit, da se je Siodmak – ‘See-odd-Mack’ – preselil v zelenega kadilaka in vilo na Hazen Drivu (Beverly Hills), zaslužil pa ni več 120 dolarjev na teden, temveč 1000 dolarjev na dan.«
– Marcel Štefančič, jr.
»Zakaj rad snemam gangsterske filme? Odgovor je preprost. Ker govorijo o velikih čustvih: ljubezni, sovraštvu, ljubosumju, nemalokrat tudi o hladnokrvnem umoru. Mislim, da vsebujejo ključne prvine življenja in – kot velja za vse dobre filme – zrcalijo življenje v vseh njegovih odtenkih. /…/ Zanimajo me predvsem liki. Prvi gangsterski film, ki sem ga posnel v Hollywoodu, so bili Morilci. V njem zločinci niso le tolpa, ampak posamezniki, ločene entitete. Scenarij takšnega kalibra človeku seveda ne pride v roke vsak dan. Morilce je po Hemingwayevi noveli napisal moj prijatelj John Huston. Mimogrede, Hemingwayev izvirnik je bil dolg samo osemnajst strani in te smo uporabili le za začetne prizore. Ostalo smo si izmislili. Zanimivo je, da gre za edino filmsko priredbo kakšne Hemingwayeve zgodbe, ki je Hemingwayu dejansko všeč! /…/ Po mojem mnenju je najboljši način, kako pristopiti h kriminalki, da gledalcem prišepneš skrivnost. Ne da jih vprašaš, kdo je zagrešil zločin, ampak da jim pustiš, da sledijo zgodbi z zornega kota enega lika.«
– Robert Siodmak