zgodba
Novinarka Angela (Manuela Velasco) s snemalcem pripravlja reportažo o delu krajevnih gasilcev. Noč je mirna in gasilce pokliče le starka, ki je ujeta v lastnem domu. Na prizorišču sosedje poročajo o grozovitih krikih iz njenega stanovanja, in ko gasilci vlomijo vanj, najdejo gospo na pol nezavestno in obkroženo z mačkami. Kar naenkrat starka plane na enega od gasilcev in ga začne gristi. Ko se hočejo gasilci umakniti iz hiše, naletijo na blokiran izhod. Izkaže se, da se po hiši širi nenavaden virus, ki v ljudeh budi krvoločnost. Gasilci, sosedje in televizijska ekipa ostanejo ujeti v hiši, ki je razglašena za območje karantene.
zanimivosti
Špansko presenečenje Snemaj! je lep dokaz, da svež formalni pristop lahko k življenju obudi še tako prežvečen vsebinski zastavek – v tem primeru koncept skupinske dinamike v klavstrofobičnem okolju, ki mu preti (vsaj spočetka) nevidna (neznana, nadnaravna) grožnja. Ta formalna inovativnost ima manj opraviti s prvoosebno metodo naracije/snemanja filma, kakršno je popularizirala Čarovnica iz Blaira (The Blair Witch Project, Daniel Myrick & Eduardo Sánchez, 1999) in pred kratkim do kraja izčrpal/skomercializiral Pošastno (Cloverfield, Matt Reeves, 2008), kot pa z dejstvom, da je veteranskemu režiserju Balagueru in njegovemu mlajšemu družabniku Plazi uspelo domala nezaslišano: posneti film, v katerem se suspenz premočrtno zgolj in samo stopnjuje, brez kakršnihkoli nihanj ali trenutkov (vsaj navideznega) oddiha od prikazanih/nakazanih strahot, do komaj znosnega zaključka.
Španska tvrdka Filmax, ki je film proizvedla, se v zadnjih letih vedno bolj specializira za produkcijo relativno poceni (nikakor pa ne tudi cenenih) grozljivk in tako postaja ena bolj prepoznavnih blagovnih znamk mladega evropskega (ne samo žanrskega) filma.
Snemaj!, ki ga je marsikateri filmski kritik v zanosu navdušenja oklical za evropsko mojstrovino leta, se je distributerjem, ki so film odkupili za ameriška predvajanja, zdel tako zanimiv, da so se namesto distribuiranja filma odločili posneti kar ameriško verzijo. V rekordno hitrem času je tako nastala Karantena (Quarantine, John Erick Dowdle, 2008), skoraj do potankosti identična kopija izvirnika v angleškem jeziku, ki pa v najbolj šokantnih in mračnih trenutkih suspenza vendarle popusti in omili marsikatero nelagodje, s katerim Snemaj! kot polnokrvna srhljivka ne prizanaša.
portret avtorja
Katalonec Jaume Balagueró, letnik 1968, navzlic relativno kratki karieri režiserja in scenarista velja za šampiona sodobnega evropskega žanrskega filma. Balagueró se rodi v katalonskem mestecu Lleida, študira komunikologijo in fotografijo v Barceloni, piše filmske kritike. V začetku devetdesetih prejšnjega stoletja zrežira prve kratke filme, leta 1999 pa hrupno preseneti s celovečernim prvencem Neimenovani (Los sin nombre), posnetem po romanu kultnega pisca Ramseyja Campbella, ki ga marsikdo označuje za Lovecrafta našega časa. Film prejme številne nagrade na festivalih, posvečenih fantastičnemu žanru, predvsem pa se vpiše (zareže) v srca gledalcev. Kombinacija srhljivega vzdušja, poustvarjenega po zaslugi mojstrske režije, in težko prebavljivih izbruhov hipne groze in nasilja zaznamuje tudi režiserjeva naslednja filma Tema (Darkness, 2002) in Lomljivo (Fragile, 2005). Vse njegove filme smo lahko gledali tudi na domačih platnih; nazadnje Lomljivo v sklopu Noči čarovnic, maratona grozljivk v Kinodvoru.
kritike
»Občutek neposrednosti in realizma, ki ga film posreduje, posledično vzbuja močan občutek pristne grožnje, kar vodi v grozljivo, izredno nelagodno in intenzivno izkušnjo gledanja.«
– Britanski komite za cenzuro filmov
»Nočne more so lahko tudi izjemno zabavne, kar nedvomno drži tudi za pričujoči film, v katerem režiserja razkazujeta svojo naklonjenost konvencijam žanra in brezsramno poganjata strah v naše kosti ob vsaki priložnosti, ki se jima ponudi.«
– Neil Young, Jigsaw Lounge
»Čeprav premisa ne ponuja nič novega (podobne tematike se loteva tudi Romerov Dnevnik živih mrtvecev [Diary of the Dead, 2007]), je v filmu še vedno veliko takšnega, česar se gre bati, medtem ko se število trupel kopiči in morbidno srhljivi prizori gostijo.«
– Mark Kermode, The Observer