zgodba
Pred mnogimi leti je Abelu in Junon za redko obliko raka zbolel sin Joseph. Njegovo edino upanje za ozdravitev je bila presaditev kostnega mozga. Ne starša ne hči Elizabeth niso bili primerni darovalci, zato sta se Abel in Junon odločila za še enega otroka. A tudi mali Henri ni mogel pomagati svojemu bratu in Joseph je pri sedmih letih umrl. Družina si ni nikoli več opomogla.
Minilo je mnogo let, odnosi med družinski člani pa so napeti bolj kot kdaj koli prej – še posebej med Elizabeth, avtoritativno glavo družine, in Henrijem, ciničnim zavožencem, ki ga zanimajo le ženske in pijača. Ko Junon ugotovi, da boleha za levkemijo in potrebuje darovalca kostnega mozga, za božič po dolgem času zbere okrog sebe vse člane svoje razpuščene, z bolečino zaznamovane družine. Za praznično mizo se morajo spoprijeti s smrtnostjo, norostjo, potlačenimi seksualnimi skrivnostmi in duhovi, ki blodijo po hiši.
kritike
»Desplechin se dekonstrukcije družine loti na vse možne načine in v vseh možnih stanjih te družbene celice: tu so izpovedi naravnost v kamero, psihoanaliza, teater znotraj filma, laterna magica. Ves ta navidezni nered povezuje in osmišlja glasba: irske pipe za ravsanja v slogu Johna Forda, čembalo v prizoru striptiza, jazz in elektronska glasba povsod drugje. Lik Henrija, za katerega smo v skušnjavi, da v njem prepoznamo režiserjev alter ego, kroži in opleta naokrog kot dionizični škrat, ki si zastavlja vprašanje, kaj je zdaj vprašanje.«
– Jean-Luc Douin, Le Monde
»Božična zgodba, obenem cerebralna in organska, je nedvomno najboljši Desplechinov film. Za vse tiste, ki so uživali v filmih Veličastni Tenenbaumi in Darjeeling Limited.«
– Stéphanie Lamôme, Première
»Pred nami je prava božična zgodba, kruta kot pripovedke bratov Grimm, vendar obenem spektakel, ki se mu ne moremo upreti.«
– Danielle Attali, Journal du dimanche
»Kot vsak stroj z izrazito kompleksno strukturo in nešteto kolesci, tudi ta film zahteva nekaj časa, da se ogreje in začne delovati s polno paro. Ko pa se to enkrat zgodi, je nemogoče odvrniti pogled od te dramatične komedije.«
– Alain Spira, Paris Match
»Arnaud Desplechin je filmski maksimalist: Božična zgodba daje vtis celotnega veselega decembra in še več. Ta komična in v končni fazi ganljiva melodrama se kaže kot opojen češpljev puding, začinjen z igralskimi nastopi, večjimi od življenja, in prepojen s kinematografsko živahnostjo. Zvarek se utegne zazdeti preobložen, vendar se mu ne moremo upreti. Gre za spretno napravljen, igriv, tekoč, omamen in nepozaben film, napravljen iz čistega veselja in ljubezni do snemanja filmov.«
– J. Hoberman, The Village Voice
»Prej kot da režira filme, za Arnauda Desplechina lahko rečemo, da dirigira maratone. Njegovi filmi, natrpani z besnimi kretnjami, gigantskimi živčnimi zlomi in aluzijami, ki temeljijo na prostih asociacijah, so orjaške, osvežujoče, vsejede kreature, navdušujoče toliko kot so tudi same izčrpne. Božična zgodba že v svojem prologu vsebuje toliko drame (rivalstvo med brati in sestrami, smrt, družinska zgodovina bolezni), da bi je zadoščalo za dve ali tri produkcije, vendar je to samo predzgodba k temu prostranemu in obenem še vedno intimnemu portretu nekega družinskega srečanja, nabitega z napetostmi.«
– Fernando F. Croce, Slant Magazine
iz prve roke
»Med svojim intenzivnim delom z igralci sem začel opažati, da čista improvizacija utegne delovati tudi zavirajoče in da so igralci pogosto bolj sproščeni in svobodni, če jim predpišeš določene vrstice dialoga. Če so prisiljeni v čisto improvizacijo – to sem opazil že pri številnih filmih – se igralci pogosto zatečejo v klišeje ali preprost, surov realizem. Sam sem mnenja, da takšen realizem zares ni resničen; da je takšno upodabljanje sveta samo konvencija. Lahko vidite film, ki je povsem nerealističen, pa vendar v njem nekdo lahko izreče nekaj, kar je resnično za vas, za vaše življenje ali za svet, v katerem živite. Sam zato težim k preseganju realizma; vtis improvizacije v mojih filmih je zares samo vtis.«
»Zelo pomembno je, da imaš rad svoje like. Sam jih ljubim. Del mojega razmerja z igralci je tudi to, da vsi vedo, da bom z njimi nežen, saj sem preprosto preveč plašen, da bi kdaj trdo nastopil. Hkrati vsi tudi vedo, da se bom obnašal precej obsesivno. Da bom vsak lik ljubil iz zelo posebnega razloga, ki bo znan samo igralcu, ki igra ta lik. Zame je pravo razodetje predstavljal trenutek v filmu Manhattan, ko Woody Allen reče Diane Keaton, da lahko voha parfum Nabokova. Zdelo se mi je čudovito, da je filmskim likom naposled dopuščeno, da so tako bistri kot njihov režiser, da imajo skratka lahko tudi oni reference. Naposled smo si enaki. To idejo ljubim tudi zato, ker se mi zdi tako drzna. Ker oporeka klišeju, da filmski lik ne bi smel še nikoli slišati za človeka po imenu Sigmund Freud. Le zakaj morajo biti filmski liki bolj neumni od nas? Sam sicer ne maram pretirano izobraženih likov, vendar morajo tudi oni obstajati. Na takšen način svoje like osvobodiš. Zato me ni strah ustvariti filmski lik, ki je prebral več knjig od mene.«
»Ne maram preveč ideje izzivanja gledalcev. Tega s svojimi filmi nočem početi. Bolj me zanima pristop k stvarem na način, ki jih preobrazi in gledalcu napravi bolj dostopne, celo privlačne. Nočem delati filmov, ki jih bo težko gledati. Všeč mi je mešanje občutkov na način, da celota postane gledalcu privlačna. Včasih so lahko predstavljeni liki in razmerja med njimi spočetka šokantni, kot na primer v Fordovem filmu Iskalca, vendar vse skupaj naposled vzljubimo. Na podoben način je krutost obravnaval Lubitsch. Tudi Bergman je na enkraten način mešal vrsto pošastnosti z velikimi količinami humanosti. Ideja je skratka iz filma ne napraviti izziva, temveč nekaj, kar bo za gledalca v končni fazi privlačno.« Arnaud Desplechin
portret avtorja
Arnaud Desplechin se rodi 30. oktobra leta 1960 v francoskem mestecu Roubaix. Študira na pariški filmski šoli IDHEC (danes Fémis), kjer leta 1984 tudi diplomira. Na začetku svoje filmske poti se uveljavlja kot direktor fotografije, vendar obenem pod močnim vplivom Alaina Resnaisa in belgijskega pisatelja Jeana Raya posname tri kratke filme.
Leta 1991 zrežira srednjemetražni prvenec La vie des morts. Film močno odmeva; prejme prestižno nagrado Jean Vigo, ki jo v Franciji podeljujejo kratkim filmom, in je prikazan na festivalu v Cannesu. Že v La vie des morts nastopi niz igralcev, s katerimi bo Desplechin uspešno sodeloval tudi v prihodnje: to so Marianne Dénicourt, Emmanuelle Devos, Emmanuel Salinger in Thibault de Montalembert.
Že leto kasneje Desplechin po scenariju Pascale Ferran (danes najbolj znana kot avtorica razvpitega Lady Chatterley) posname svoj celovečerni prvenec, La sentinelle, v katerem poleg omenjene zasedbe nastopijo še tri pomembna imena francoske kinematografije: Mathieu Amalric, Chiara Mastroianni in Lászlo Szabó. Jedro Desplechinove igralske družine, ki z njim ostaja vse do danes, je tako zaključeno.
S svojim naslednjim filmom Kako sem se prepiral … moje spolno življenje, ki je bil prikazan tudi v Sloveniji, Desplechin prvič prestopi prag glavnega tekmovalnega programa v Cannesu, kjer film odjekne kot bomba. Za avtorja se resno začne zanimati prestižna revija Cahiers du cinéma, nekateri kritiki pa zavoljo režiserjevega pečata, ki se ga trudijo posnemati tudi številni drugi, začnejo govoriti kar o Desplechinovi generaciji v francoskem filmu. Nihče seveda ne preseže Desplechinovega sloga, ki ga zaznamuje navidez kaotično mešanje melodramatskih, tudi žanrskih vzorcev s skrajnim realizmom in ekspresen, razdrobljen način pripovedovanja zgodb, posejan z brechtovskimi trenutki samorefleksije.
V nadaljevanju kariere vsak nov avtorjev film obvelja za velik praznik francoske kinematografije, ki mu omenjeni Cahiers du cinéma pogosto posveča kar cele številke; z razlogom. Z Esther Kahn leta 2000 Desplechin posname svoj prvi (in zaenkrat edini) angleško govoreči film ter tako dokaže, da njegov mojstrski dotik ni vezan na materin jezik. Film se kaže tudi kot priklon Françoisu Truffautu, predvsem zaradi motiva odraščanja, ki mu je Truffaut posvetil lep kos svoje kariere, po drugi strani pa je tudi pokojni mojster nekaj svojih najbolj markantnih del ustvaril v Angliji.
Kralji in kraljice, veličastna melodrama, predstavi Desplechina na vrhuncu svojih moči, zato je tolikanj bolj neverjetno, da Božična zgodba, ki tako po dinamičnem slogu kot motivu družinskih skrivnosti pokriva sorodno področje, avtorjev domet še podaljša in izpili. Seveda nič slabša nista tudi manj epsko zastavljena filma, ki ju Desplechin posname vmes: s svojo eksperimentalno naravo se Léo, en jouant ‘Dans la compagnie des hommes’ – v katerem se pripoved brezšivno sestavlja iz »dejanskih« filmskih posnetkov in posnetih vaj z igralci – kaže kot zakulisje Desplechinovega mojstrskega dela z igralci, L’aimée, ljubeč dokumentarec o avtorjevi lastni družini, zlasti očetu, pa namiguje na korenine njegovega zanimanja za družino, tudi v širšem pomenu besede kot skupnost, ki je po sili razmer pahnjena v iskanje skupnega jezika.
filmografija
1991 La vie des morts, srednjemetražni
1992 La sentinelle
1996 Kako sem se prepiral … moje spolno življenje (Comment je me suis disputé… (ma vie sexuelle))
2000 Esther Kahn
2003 Léo, en jouant ‘Dans la compagnie des hommes’
2004 Kralji in kraljica (Rois et reine)
2007 L’aimée, dokumentarni
2008 Božična zgodba (Un conte de Noël)