Dar Fur – Vojna za vodo je celovečerni dokumentarni film o misiji neodvisnega publicista in znanega aktivista Toma Križnarja, ki ga je februarja 2006 tedanji slovenski predsednik dr. Janez Drnovšek poslal med upornike v Darfur z nalogo, da preveri, kaj se v resnici dogaja. Križnar naj bi upornikom v prepovedanih področjih zahodne sudanske province predstavil mirovni predlog, ki ga je drugi posebni odposlanec istočasno odnesel tudi sudanskemu predsedniku in raziskal, kam bi bilo najbolj smotrno posredovati pomoč, ki so jo v največji humanitarni akciji na predsednikov poziv medtem zbirali v Sloveniji. A sudanski diktator, general Omar Hassan al Bashir, ki je prevzel oblast s pomočjo islamskih skrajnežev v državnem udaru leta 1979, se kljub poznanstvu z dr. Janezom Drnovškom iz časov, ko je kot nekdanji predsednik Jugoslavije vodil Gibanje neuvrščenih, ni odzval, kot je bilo pričakovano. Obenem je slovenski mirovni predlog, ki je bil v resnici bolj kot gospodarjem vojne naklonjen navadnim prebivalcem Darfurja, zavrnil tudi vodja najmočnejše uporniške frakcije Sudan Liberation Army (SLA), Minni Arcou Minawi, ki se je tedaj v Abudži, v Nigeriji, skupaj z nekaterimi voditelji darfurskih upornikov že več mesecev neuspešno pogajal s predstavniki sudanskih oblasti o predlogu mirovnega sporazuma, ki so ga v organizaciji Afriške unije orkestrirali Američani. Minawi Križnarja, ki se mu je medtem s pomočjo humanitarnega koordinatorja SLA Suleimana Jammousa in znanega oponenta Minawija uspelo vtihotapiti v Darfur, ukaže izgnati nazaj v Čad. Film pripoveduje zgodbo o neuspeli pobudi slovenskega predsednika, ki je bila ustavljena s ponižujočim pismom ameriške zunanje ministrice Condolezze Rice, naj se majhna Slovenija ne vmešava v širšo svetovno politiko. Da bi svojega predsednika okrepil z novim navdihom, skuša Križnar organizirati zanj vsaj srečanje z žrtvami vojne, ženami, materami in otroki, ki predstavljajo 90 odstotkov naseljencev v enem od taborišč na meji med Čadom in Sudanom, pa tudi s Suleimanom Jammousom in drugimi predstavniki upornikov, ki niso bili zastopani v Abudži. Vendar Visoki komisariat OZN za begunce v Ženevi slovenskemu predsedniku odsvetuje obisk, rekoč, da ne more zagotoviti potrebne varnosti. Namesto da bi se vrnil, kot mu je bilo naročeno, Križnar vztraja in se na svojo odgovornost vrne v Darfur. Po več poskusih mu uspe prepričati Minawijeve poveljnike iz plemena Zaghawa v Severnem Darfurju, naj ga izkoristijo za promocijo svoje frakcije. Posneti humanitarne razmere na svetovnim medijem nedostopnih področjih ostane edini smisel misije. Naslednje tri mesece povsod po “osvobojenih ozemljih” daleč na jug med ostalimi več kot dvesto darfurskimi plemeni, kamor ga vodijo zaghawski komandanti v prepričanju, da se je pridružil Minawijevi SLA, sistematično snema neznano življenje pod nadzorom Minawijevih darfurskih upornikov. Tako uporniški komandanti kot tudi civilno prebivalstvo v intervjujih pričajo, da vojaki Afriške unije, ki imajo v Darfurju mandat za poročanje o kršitvah premirja – ne pa tudi za zaščito prebivalstva – s sudansko vlado dejansko sodelujejo v genocidu. Ne samo izobraženi vodje, tudi ženske in otroci dajejo čustvene izjave o tem, da v iztrebljanjih afriškega prebivalstva v Darfurju sodeluje celo OZN, saj si ne prizadeva dovolj, da bi begunce vrnila na domove, ampak jih namesto tega sili v brezciljno životarjenje v taboriščih, proč od njihovih pravih zaščitnikov, ki bi jih sicer podpirali, oskrbovali s pridelki in jim nudili čustveno podporo. »Velike države so proti nam,« drug za drugim trdijo begunci. »Veliki ne marajo nas, Sudancev, ampak le našo nafto.« Ko končno pobegne upornikom Minawijeve SLA iz neskončnih puščav Sahare na drugo stran tamponske cone, v gozdove, na polja, jezera in reke, na pobočja tri tisoč metrov visokega ugaslega vulkana Jebel Marra in sreča Fure, organizirane v uporniško frakcijo SLA, ki jo iz Pariza nadzira Abdel Wahid al Nur, Križnar odkriva neko drugo resnico o Darfurju, o kateri velike svetovne medijske hiše ne poročajo.
Za vojno v Darfurju ni odgovoren le upor domorodnih afriških plemen proti marginalizaciji sudanskih arabskih oblasti iz doline Severnega Nila. Prvi spopadi med plemeni so se začeli zaradi posledic klimatskih sprememb, za katere smo odgovorni tudi mi v industrijsko najbolj razvitih deželah. V zadnjih tridesetih letih je v sahelskih državah padlo 40 odstotkov manj dežja. Domačini bežijo in iščejo vodo tam, kjer še je. Največ vode v celotnem sahelskem pasu med Nilom in Nigrom je najti v gorah Džebel Marre, v Darfurju. Džebel Marra je največji vodni rezervoar med Etiopijo in Atlantskim oceanom. Vojna med afriškimi poljedelci in arabskimi nomadskimi pastirji se je začela, ker se niso dogovorili o delitvi vode, ki jim ostaja, ampak so se, povsem po človeško, začeli spopadati med seboj. Vojna za vodo med sahelskimi ljudstvi je eskalirala v vojno za sudansko nafto, ki jo na plečih afriških in arabskih Darfurcev bijejo ZDA in Kitajska. Napadi na Fure so se po Minawijevem podpisu miru v Abudži okrepili. Ne napadajo jih le sudanska vojska in njihovi plačanci džandžavidi, ampak tudi nekdanji uporniki Minawijeve SLA. Resnica ne sme priti na dan. Po vrnitvi čez tamponsko cono k Minawijevim upornikom slednji Križnarja predajo Afriški uniji, ta pa varnostni službi sudanske vojske. Križnar je obtožen vohunjenja in lažnega poročanja o Sudanu ter obsojen na dve leti ječe. Po veliki mednarodni akciji za njegovo izpustitev ga sudanski predsednik po mesecu in pol pomilosti.
To je prvi film o Darfurju, ki omogoča vpogled v mentaliteto darfurskih upornikov, beguncev in tistih, ki ostajajo, ter pojasni, zakaj je bil 5. maja 2006 pod okriljem AU in USA podpisani mirovni sporazum med sudansko vlado in samooklicanim vodjo SLA Minijem Minawijem očitna politična farsa, ki se nadaljuje še danes.