zgodba
Fudo je preprost taksist srednjih let, ki se ne znajde najbolje v postsocialističnem, tranzicijskem okolju povojnega Sarajeva, kjer je kapitalistična logika prostega trga pri koreninah zlepljena z mafijskimi pravili črnega trga.
Vse, kar si Fudo želi zase, za svojo rahlo odtujeno ženo in za novorojenega sina, ki sta ga tako dolgo pričakovala, je boljše življenje, v katerem mu ne bo treba nenehno sklepati kompromisov s svojo vestjo (in soproginimi očitki) zaradi opravljanja drobnih poslov za lokalno mafijo.
Ko ženi naposled zmanjka potrpljenja, se Fudo zatrdno odloči postati dober in pošten, vendar ga lastna naivnost in smola vedno znova in znova speljujeta na kriva pota. Kot nalašč se Fudo vsaj enkrat na dan znajde na napačnem kraju ob napačnem času, vendar v svoji odločitvi trmasto vztraja navzlic vsem zaprekam in moralnim dilemam, ki mu jih nastavlja nov pogled na življenje.
Grenko-sladka komedija o težavnosti – v končni fazi tudi pravilnosti – vztrajanja na lastnih etičnih pozicijah.
zanimivosti
Pri ustvarjanju svojega drugega celovečernega filma se je mladi Srđan Vuletić obdal z zavidljivim številom talentiranih in že preizkušenih filmskih ustvarjalcev, kar nedvomno prispeva k privlačnejši celoti končnega avtorskega izdelka.
Izvirno glasbo za film je tako spisal Saša Lošić, nekdanji čudežni deček in šef kultnega benda Plavi orkestar, ki se je v zadnjem času specializiral za pisanje filmske glasbe. Spet kot po čudežu vsi filmi, ki se jih dotakne Loša, pozlatijo in se spremenijo v uspešnice, kakršni sta na primer Petelinji zajtrk in Pri stricu Idrizu (Kod amidže Idriza). Kot zanimivost gre omeniti, da se je Lošić pri delu za Vuletića prvič odrekel svojemu značilnemu avtorskemu podpisu in za film ni prispeval nobenega songa, temveč »zgolj klasično« filmsko notno podlago, pri čemer znova navdušuje.
V Težko je biti fin dalje prvič skupaj nastopi trenutna smetana bošnjaških igralcev in igralk: Saša Petrović (To malo duše, Kuduz, Nikogaršnja zemlja, Poletje v zlati dolini), Emir Hadžihafizbegović (Oče na službenem potovanju, Pri stricu Idrizu, Grbavica, Karavla), Senad Bašić (Pri stricu Idrizu), Jasna Žalica (Pri stricu Idrizu, Grbavica).
Nad montažo je bdel prekaljeni stari maček Andrija Zafranović, brat Lordana Zafranovića in ta hip verjetno najbolj iskan montažer na bivšem jugoslovanskem prostoru z več kot sedemdesetimi celovečernimi filmi pod pasom.
izjave kritikov
»Drugi celovečerec Srđana Vuletića je privlačna urbana pravljica, ki nakazuje premik scenarista-režiserja v bolj komercialne vode. /…/ Težko je biti fin je obenem lahko tudi alegorija smeri, ki naj jo ubere Bosna. Iskrivo napisana zgodba se zaokroži na zadovoljiv način, pri čemer razgled na glavno mesto služi kot zgodovinski kontrapunkt akciji. /…/ Gre za komentar na povojno družbo, katere vrednote so poškodovane in izmaličene tako kot zgradbe glavnega mesta in kjer biti dober pomeni nasprotovati nevtralnemu statusu, ki kot nekaj vsakdanjega predpostavlja trgovino z ukradeno robo in podkupnine namesto davkov. Film zagovarja stališče, da dobri nameni sami po sebi ne zadostujejo; posamezniki se morajo oprijeti konkretnih dejanj in marsikaj žrtvovati, da se bo družba spet utirila na pravo pot. Mačistično vzdušje je pogost pojav pri najbolj znanih balkanskih filmih, vendar Težko je biti fin seks, nasilje in humor spretno zmeša v razposajeno celoto. Resne ideje, s katerimi film streže, so tako posredovane na komičen način, kar je med drugim odraz Fudove izjave, da je Sarajevčane med vojno reševal edinole humor.«
Alissa Simon, Variety
»Čustvena komična drama, ki si prizadeva poustvariti vzdušje iz filmov Mikea Leigha.«
Neil Young, Jigsaw Lounge
izjave avtorja
Moj film se ukvarja s problemi Sarajevčanov v letu 2007. Četudi zanemarimo nedavno izkušnjo vojne, se še vedno soočamo s številnimi in perečimi težavami. Film govori o človeku, ki se odloči postati dobra oseba. V tem smislu bi lahko rekli, da film obravnava povsem univerzalno temo, vendar to počne v izrazito lokalnem duhu.
Film obravnava preprosto temo in gledalec se zlahka poistoveti z liki, zato verjamem, da nagovarja kar najširše možno občinstvo. Preprosta, vendar resna tema je obdelana z obilico humorja. Še bolj pomembno se mi zdi to, da naposled ponudim povsem konkreten odgovor na vprašanje, kako biti dober v umazanem svetu, kakršen nas dandanes obdaja.
portret avtorja
Srđan Vuletić se rodi prvega januarja leta 1971 v bosansko-hercegovskem mestu Bjeljina, danes drugem največjem mestu Republike Srbske. Šolo obiskuje v Sarajevu. Pri osemnajstih letih se vpiše na sarajevsko Akademijo za film in gledališče, kjer zrežira več študentskih gledaliških predstav (po predlogah Pirandela, Ionesca, Buchnerja) in kratkih filmov.
Njegov študij prekine vojna v Bosni (1992–1995), med katero se Vuletić pridruži lokalni bolnici, kjer dela kot medicinski tehnik. Krvava izkušnja navdahne njegov kratki dokumentarni film Zažigal sem noge (Palio sam noge, 1993), ki ga Vuletić posname kot del ekipe sarajevskih filmskih delavcev pod skupnim imenom SaGa. Med 1425-dnevnim obleganjem Sarajeva SaGa posname kar 60 kratkih in celovečernih dokumentarnih filmov, ki pod najbolj nemogočimi okoliščinami iz prve roke pričajo o prav teh okoliščinah.
Izkušnja vojne je tudi tema Vuletićevega kratkega igranega filma Hop, Skip and Jump (1999), ki režiserjevo ime prvič odmevno ponese v svet in ga obsuje s kopico prestižnih mednarodnih nagrad.
Leta 2003 Vuletić dokonča svoj prvi celovečerni film Poletje v zlati dolini (Ljeto u zlatnoj dolini), ki je premierno prikazan v tekmovalnem programu prvencev in drugih filmov na filmskem festivalu v Rotterdamu, kjer prejme tudi rotterdamskega tigra za najboljši film. Poletje v zlati dolini, strašanska lokalna uspešnica, se v zgodovino post-jugoslovanskega filma vpisuje kot delo s pionirskim in nadvse pomembnim sporočilom: če hoče v povojnem okolju normalno zaživeti, mora mlada generacija sicer ohraniti zgodovinski spomin, vendar istočasno vehementno pokazati prst sredinec svojim očetom in njihovim travmam, ki so prispevale svoje v balkansko morijo.
Vuletić, sicer tudi profesor filmske režije na sarajevski Akademiji, je danes ob Danisu Tanoviću (Nikogaršnja zemlja), Jasmili Žbanić (Grbavica) in Pjeru Žalici (Pri stricu Idrizu) eden vodilnih predstavnikov mlade in uspešne generacije bošnjaških režiserjev, ki s svojimi avtorskimi izdelki žanje tako simpatije domačih gledalcev kot tudi uspehe v mednarodni areni, kar dokazujejo tako številne nagrade kot tudi distribucije omenjenih filmov v tujini.