festivali
Zagreb Film Festival 2008, 11. Festival dokumentarnega filma Ljubljana
I kao da je bilo nekad
i kao da je bilo tu
Pod velikim svijetlim suncem,
pod velikim svijetlim svodom …
Ručali smo meso,
glodali smo kosti dobrih životinja
Mi imamo snage,
mi imamo snage za još dan …
Kao da je bilo nekad, Ekaterina Velika
zgodba
Dokumentarni film o kultni jugoslovanski novovalovski skupini Ekaterina Velika; vznemirljiva, pretresljiva zgodba o življenju in smrti, ustvarjanju in odvisnosti, ljubezni in sovraštvu, vzponu in padcu.
Ekatarina Velika je obveljala za nesrečno, celo tragično skupino, saj je v obdobju med letoma 1992 in 2002 umrlo pet njenih ključnih članov, med tudi njimi ustanovitelj in vodja Milan Mladenović. Ta je konec sedemdesetih let soustvaril kultno zasedbo Šarlo akrobata, po enem objavljenem albumu pa leta 1983 sestavil skupino Katarina II., ki se je po prvem albumu preimenovala v Ekatarino Veliko.
Film je med drugim zanimiv, ker prvič v kakšnem dokumentarcu o jugoslovanski glasbeni sceni nedvoumno obravnava bizarno povezavo med režimom nekdanje federacije in rokenrolom. Sogovorniki – med njimi Sonja Savič – brez dlake na jeziku govorijo o oblikovanih poteh trdih drog, ki so izvirale iz komunističnega vrha in se razmnožile v ustvarjalnem krogu generacije novega vala v Beogradu.
izjava avtorja
»Zbiranje gradiva za film in snemanje je trajalo enajst let. Sem zgodovinar, nam čas ne pomeni veliko. Dojemanje fenomena Ekatarine Velike sem iz ozkega kroga kritike rocka želel prenesti na širši krog. Lahko bi rekel, da je moj film tako dokument zgodovine kot klasični filmski izdelek.«
Dušan Vesić, scenarist in režiser
portret avtorja
Dušan Vesić: producent, scenarist, režiser, montažer. Po izobrazbi zgodovinar. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je ukvarjal z rock kritiko, v devetdesetih s političnim marketingom. Od leta 2002 dela kot televizijski producent. EKV – Kot bi bilo nekoč je zgodba njegove generacije.
_________________________________________________
EKATARINA VELIKA: KOT BI BILO NEKOČ
smo sanjali,
da bomo brez prask
živelo večno
kot v Jakopičevih slikah
a so se potrgale
niti razuma
in padli smo
v raztrgan korak
v prekinitev
v omrtvičen pogled
v suho žejo
brez srca
Igor Bizjan