zgodba
Zgodba o Vincentu, odstavljenem ministru, ki skupaj s položajem izgubi tudi svojo hinavsko druščino in ljubico. Življenjsko srečo spet odkriva med tovariši – z uživanjem v vinu, glasbi in ponovnem obiskovanju krajev, kjer je odraščal. Ob srečanju z naslednikom mu brez sovraštva ali privoščljivosti reče: »Utrujen si videti. Na, popij malo.«
Najnovejša mojstrovina gruzijskega hedonista – čudovita sanjarija o svetu skromnih, drobnih radosti; o tem, kako se včasih šele na jesen znova pokaže življenje.
iz prve roke
»Ne namigujem na točno določeno obdobje, še manj na resnična dejstva. Osnova filma je pojav, ki ga vsi poznamo: človeški pohlep, žeja po večji moči. Gre za prispodobo te skušnjave, s katero se v nekem obdobju življenja vsi spopadamo; za težnjo, opaženo pri politikih našega časa, ki zagrizeno divjajo po poti moči, ki se vedno konča s polomom. Ljudje, ki hlepijo po moči, so v mojih očeh vedno nekoliko bolni, telesno ne povsem normalni! Trudijo si nadeti avreolo modrih ljudi, ki vedo, kaj delajo. Toda vsi se motijo. In ker se vsi motijo, je to prizadevanje za doseganje moči vedno osmešeno. Veliko ljudi je modrejših in bistrejših, toda njim ne gre za moč. Že od nekdaj je tako.«
Otar Iosseliani
portret režiserja
»Otar Iosseliani je večkrat poudaril, da se ne glede na dejstvo, da že od prve polovice osemdesetih živi in ustvarja v Parizu, počuti kot Gruzijec, ter da so potemtakem njegovi francoski filmi gruzijski, sam pa je gruzijski režiser. Seveda je treba pri tem takoj pripomniti, da moramo to izjavo razumeti povsem v estetskem smislu, saj se v Iosselianijevih filmih, če naj uporabim posrečen izraz Sergea Toubiane, njegova nacionalna pripadnost izraža prvenstveno kot un regard étranger – tujski, oddaljeni, celo »odtujeni« pogled emigranta na lastno sodobnost, kulturo, na zgodovino in človeško civilizacijo nasploh, torej daleč stran od vsakršnega nacionalizma in kakršnih koli ideologij. Otar Iosseliani je na prvi pogled stilistično prepoznaven avtor, estet, svetovljan in duhovni aristokrat, otrok enega najstarejših krščanskih narodov, kajti prihaja iz dežele, ki premore nešteto kulturnozgodovinskih spomenikov neprecenljive vrednosti. Iosselianijevi filmi nedvomno nosijo nespregledljiv pečat njegovega študija glasbe, ki ga je leta 1952 na Državnem konservatoriju v Tbilisiju končal z diplomo iz kompozicije, dirigiranja in klavirja, ter študija matematike v Moskvi, ki ga ni dokončal, ker ga je premamila in zasvojila sedma umetnost. Leta 1958 je zrežiral svoj prvi kratki film Akvarel, čez tri leta pa diplomiral iz režije na Državnem filmskem inštitutu VGIK. Šestdeseta in sedemdeseta leta v Sovjetski zvezi niso bila niti najmanj naklonjena njegovi ustvarjalnosti, saj se je s cenzuro srečal že na samem začetku. Film April (1961) so vrgli v bunker za dobrih deset let, medtem ko se je Iosseliani kar nekaj časa preživljal kot mornar na ribiški ladji in pozneje v metalurškem obratu, iz česar verjetno do neke mere izvira prežetost vseh njegovih poznejših filmov z neuklonljivo voljo po svobodi, nekakšen duh vagabundstva, želja po duhovni in socialni osvobojenosti. Iosselianiju se je po uspehu filma Pastorala (1978) dokončno posvetilo, da si bo umetniško svobodo moral poiskati zunaj meja rodne grude. Življenje, kot ga vidi Iosseliani, če sodim po vseprežemajočem ironično-satiričnem, na trenutke celo parodičnem tonu njegovih filmov, ima očiten nagib navzdol, smer časovno napredujoče degradacije, ki je socialna, duhovna in materialna, vendar z Deleuzovo definicijo filmskega naturalizma nima prav nič opraviti. Nasprotno. Čeprav se tako v Luninih ljubljencih kot še bolj plastično in premočrtno v novejših filmih Lov na metulje in Zbogom, rodna gruda ukvarja z »diskretnim šarmom (sodobne) buržoazije«, je ta njegova stopnjevana tematska triada po svoji obliki in učinku fluidnosti občutno bližje francoski tradiciji iz tridesetih let, poetičnemu realizmu. Iosseliani v svojih filmih na način logično-matematične kompozicije mozaične sestavljanke in lirske abstrakcije glasbenega dela pripoveduje o prehodni naravi kultur, tradicij, objektov, pri čemer sociološki pogled pri njem nikoli ne prevlada nad poetičnim, ampak se z njim zliva v celoto; vsa Iosselianijeva umetnost, pravi, je v opazovanju stvari v njihovem kroženju, v stalnem neravnovesju, vedno v spreminjanju, vedno v teku. Časovna in poetična razsežnost sta poleg komične v njegovem opusu temeljni.«
Mateja Valentinčič, Ekran
izbrana filmografija
2006 Jesenski vrtovi (Jardins en automne)
2002 V ponedeljek zjutraj (Lundi matin)
1999 Zbogom, rodna gruda (Adieu, plancher des vaches!)
1996 Razbojniki, 7. poglavje (Brigands, chapitre VII)
1992 Lov na metulje (La chasse aux papillons)
1984 Lunini ljubljenci (Les favoris de la Lune)
1970 Živel je pojoči drozg (Iko shashvi mgalobeli)
1966 Ko odpada listje (Giorgobistve)
kritike
»Malokdo danes je tako spreten koreograf minimalistične burke kot v Franciji nastanjen Gruzijec Otar Iosseliani. Jesenski vrtovi, prožna, prismojena in vizualno dovršena meditacija na temo izmuzljive moči proti drobnim življenjskim užitkom, je skorajda brez besed nanizana serija dolgih posnetkov, v katerih nastopajo raznorazni čudaki. Orožje, eksotične divje živali, ilegalni delavci in improvizirana točilnica gina; vse to se pomeša v radostno, vriskajočo celoto.«
Lisa Nesselson, Variety
»Ko Gruzijci tujcem pripovedujejo o izjemni lepoti svoje dežele, se v želji, da bi se čim bolj približali vsej njeni razsežnosti, radi zatečejo k neki legendi, ki pripoveduje o času geneze sveta. A tisti, ki mu je legenda namenjena, lahko kaj kmalu ugotovi, da veliko več kot o lepoti Gruzije pove o naravi samih Gruzijcev, saj mu razkrije njihovo morda najznačilnejšo značajsko potezo, ki se konstantno izraža tako v vsakdanjem življenju, kot tudi v njihovi umetnosti. Legenda gre nekako takole: Bog je dokončal svoje delo in se ponosno zazrl vanj – na eni strani prelepo zemeljsko obličje, na drugi pa raznolika množica ljudstev, s katerimi ga bo naselil. Nad svojo stvaritvijo je bil tako navdušen, da se preprosto ni mogel upreti skušnjavi: še preden zemljo razdeli med ljudstva, sebi izbere njen najlepši del. Rečeno, storjeno. Vanjo zasadi še najžlahtnejšo trto, katere rujni grozd ga bo ob dnevih počitka razveseljeval in mu vračal moči, nato pa k ljudstvom, ki so bila zbrana na gostiji v čast stvarnika in njegove stvaritve, pošlje sla z novico, da bo vsakemu ljudstvu podaril del zemlje. Vsa ljudstva nemudoma zapustijo gostijo in se podajo v ‘boj’ za svojo zaplato sveta, le Gruzijci začuda vztrajajo v plesu, pitju in veselem petju. Tako minejo dnevi, v katerih Bog dokonča naporno delo delitve. Leže k počitku, ko nenadoma zasliši glasove, ki kličejo njegovo ime. Dobrovoljni in dobrohotni Gruzijci so prostodušno, a svečano prišli po svoj del sveta. Toda, saj sem že vsega razdelil, vi pa ste medtem plesali, pili in peli! Gruzijci mu mirno odvrnejo: seveda, o Gospod naš Stvarnik, presunjeni od lepote tvoje stvaritve in čudeči se neizmernosti tvoje modrosti smo s petjem in plesanjem tebi v čast ter nazdravljanjem, ki te je z vsakim kozarcem rujnega bolj goreče častilo, poskušali izraziti vsaj del naše hvaležnosti in občudovanja. Ganjen jim je Bog podaril zemljo, ki jo je izbral zase, Gruzijci pa so iz pitja in petja naredili posebnost nacionalne identitete, svojevrsten narodni kulturno-umetniški izraz. Od tu do Iosselianija pa je le še majhen korak.«
Denis Valič, Kinotečnik